Propad Južnega toka – zaton »megaprojektov«

Bruselj – Slovak Maroš Šefčovič je v novi evropski komisiji Jean-Clauda Junckerja kot podpredsednik prevzel enega najpomembnejših projektov – energetsko unijo. V njem se prepletajo odnosi z Rusijo, projekti za uresničitev podnebnih ciljev, okoljska vprašanja ...

Nekdanji slovaški diplomat, ki se mora redno ukvarjati z zapletenimi ukrajinsko-ruskimi plinskimi konflikti, je pred obiskom Slovenije na »energetski turneji« po Evropi v svoji pisarni v osmem nadstropju bruseljske palače Berlaymont, kjer je sedež evropske komisije, za Delo predstavil poglede na nekaj glavnih izzivov v njegovem mandatu. Dinamičen in eden od najbolj prepoznanih obrazov v Junckerjevi komisiji je takoj po pogovoru moral na nujni sestanek evropske komisije pred vrhom voditeljev območja z evrom o grški krizi.

Povečanje varnosti preskrbe z energijo in večja neodvisnost od Rusija sta med glavnimi cilji energetske unije. Kako na oboje vplivajo novi načrti Gazproma – širjenje Severnega toka in projekt Turški tok s povezavo do Grčije?

Vse projekte moramo pazljivo spremljati, razpravljati z rusko stranjo o njihovi gospodarski vzdržnosti in proučiti njihov vpliv na celotno energetsko varnost Unije. Energetska infrastruktura za dobavo plina iz Rusije v EU je izkoriščena manj kot 60-odstotno. Vprašanje je, ali potrebujemo vso novo, drago infrastrukturo za dobavo plina s severa in juga; imeli pa bi nadaljnje težave pri preskrbi članic, ki ga najbolj potrebujejo in bi bile prizadete, če bi se uresničile napovedi Rusije o prekinitvi tranzitnih poti čez Ukrajino. Cilj energetske unije je veliko boljša energetska varnost, vzajemno uravnotežene koristi v odnosih z dobavitelji. Moramo prisluhniti drug drugemu, spoštovati želje in utemeljiti sodelovanje na trdnih gospodarskih temeljih.

Propadli Južni tok je bil velik projekt za Slovenijo in države na jugovzhodu Evrope. Kako vidite položaja Balkana na širšem energetskem zemljevidu Evrope?

Odpoved Južnega toka ima eno pozitivno posledico. Ugotovili smo, da se moramo bolj osredotočiti na realistične projekte in se ne zanašamo več na »megaprojekte«, ki so bili na mizi kar nekaj časa in nobeden od njih ni bil uresničen. Namesto tega delamo s projekti, ki jih lahko nadziramo, jih pomagamo financirati in prinašajo visoko dodano vrednost. O njih bomo jutri razpravljali v Dubrovniku na zasedanju skupine za boljše plinsko povezovanje srednje in jugovzhodne Evrope. S projekti naj bi zagotovili, da bo vsaka država imela dostop do najmanj treh virov plina. To bi z več konkurence pozitivno vplivalo na cene in z možnostjo izbire zagotovilo večjo energetsko varnost.

Pričakujemo, da se bomo v Dubrovniku strinjali o prvih ključnih projektih, ki bodo dobili našo pomoč. Za Slovenijo je predvidenih kar nekaj projektov na področju povezovanju preskrbe z elektriko z Madžarsko in Hrvaško. Na področju plina je veliko odvisno od terminala za utekočinjeni plin (LNG) na Krku, ki bi pomenil novo kakovost za energetsko varnost na Zahodnem Balkanu. V pripravi so projekti za boljše povezave tega terminala s Slovenijo. Z njimi bi zagotovili boljšo povezanost Slovenije s Hrvaško, Italijo in tudi Madžarsko. Lahko bi dobili plin in ga prodajali sosedom. Slovenija bo tako energetsko varnejša.

Največjih ovira za energetsko unijo so »zidovi« med članicami. Vsaka od njih ima v energetiki bolj ali manj le nacionalno optiko. Kako boste preprečili, da bi evropsko tržišče ostalo razdrobljeno?

Najprej moramo v Evropi spremeniti način razmišljanja o energiji, ki je bilo do zdaj bolj ali manj zaznamovano z nacionalnimi pristojnostmi in nacionalnim dojemanjem trga. Imamo 28 energetskih trgov z veliko administrativnih ovir, ki so bile postavljene z dobrimi nameni regulatorjev. Ni pa dovolj povezav za pretok plina. Administrativne ovire moramo zmanjšati in zagotoviti fizične temelje za prost pretok energije. Lotiti se moramo tudi novega razvoja: obnovljivih virov in njihovo boljše vključevanja v energetsko mešanico. Tudi različne subvencije v članicah so finančna ovira na notranjem trgu.

Približuje se podnebni vrh v Parizu. Razpoloženje glede njegovega uspeha in dovolj ambicioznih ciljev za zmanjšanje izpustov CO2 je kvečjemu zmerno optimistično. Manj razvite države so zadržane. Bi morali zagovarjati bolj ambiciozne cilje, ki bi bili zavezujoči za manj držav? Druga pot je širši nabor držav z manj ambicioznimi cilji.

Mesece do decembrskega vrha bi morali čim bolje izkoristiti, da bi dobili »na čoln« čim več držav. Na koncu bi morali sprejeti globalni sporazum s 196 državami. Evropa si želi ambiciozne, pravno zavezujoče cilje. Sporazum bi moral biti dinamičen. To pomeni, da bi lahko določili sistem za prihodnja leta, s katerim bi lahko spremljali rezultate veliko bolje kot v preteklosti. Želimo si redno pregledovanje napredka in ugotavljanje, ali ostajamo na tirnicah za gospodarsko in energetsko tranzicijo, ki bo zagotavljala, da ostanemo pod ključno mejo segrevanja pri dveh stopinjah in da ohranimo planet za prihodnje generacije. To je tema pogovorov z našimi partnerji v različnih delih sveta. Do zdaj imamo 45 držav, ki so pripravile nacionalne zaveze in pokrivajo več kot 60 odstotkov izpustov. A preostalih 40 odstotkov je veliko. Čez poletje bomo morali okrepiti naša prizadevanja. Jeseni bodo ključni mejniki: generalna skupščina Združenih narodov z vsemi voditelji, sledilo bo srečanje G20. Nato bomo pred pariško konferenco dali v visoko politično prestavo ...

Ste še vedno optimist?

Moramo biti optimisti. Rad imam citat generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna, ko je obiskal zasedanje evropske komisije: ne moremo obravnavati načrta B, ker nimamo planeta B. Moramo uspeti in prepričati naše partnerje, da bodo čim bolj ambiciozni.

Tako za podnebne cilje kot tudi za večjo energetsko neodvisnost EU je neizogibna učinkovitejša raba energije. Kako bi se morala spremeniti politika in tudi ravnanje ljudi, da bi lahko dosegali cilje?

Učinkovitost rabe energije je priljubljena tema, o kateri se veliko razpravlja na zahodu in severu Evrope. V novinkah se jo še vedno učimo ceniti. A ljudje začenjajo ugotavljati, da z njo lahko veliko privarčujejo in hkrati naredijo tudi kaj za okolje. Ima tudi neposredno zvezo z energetsko varnostjo. En odstotek večje energetske učinkovitosti omogoči znižanje uvoza plina za 2,6 odstotka. Ljudje povsem razumejo, da v šolah, bolnišnicah in še zlasti stanovanjih, lahko krepko zmanjšaš potrošnjo energije in stroške. Kar poskušamo narediti pod dežnikom energetske unije je ponuditi nove instrumente, ki bodo državljanom, občinam in podjetjem omogočili, da bodo glede tega bolj dejavni. Vsako leto v EU uvozimo energije za 400 milijard evrov (več kot milijardo na dan), 75 odstotkov naših stavb pa je energetsko neučinkovitih. Vsaka članica ima veliko prostora za izboljšave, tudi Slovenija.

Udeležili se boste tudi letne konference agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), edine agencije EU s sedežem v Slovenijo. Kako vidite njeno vlogo v novih okoliščinah?

Jasno je, da bo vloga ACER okrepljena. Energetska unija temelji na medsebojnem sodelovanju, regulatorji bodo imeli ključno vlogo. ACER bo dejaven na čezmejnem področju, pri zbliževanju pristopov na evropski ravni. Ena od ovir je bila pomanjkanje sodelovanja nacionalnih regulatorjev. To se je že izboljšalo, odkar imamo tretji energetski sveženj in ACER. Danes tudi nacionalni regulatorji ugotavljajo, da je evropska agencija koristna za čezmejno sodelovanje. Imel bo zelo pomembno vlogo, ko bo energetska unija postajala realnost.