Tiskane izdaje
Od nekdaj so družba prihajanja in odhajanja, zato ne preseneča, da je portugalski predsednik vlade António Costa zmogel korak, ki ga večina evropskih voditeljev ne naredi: pred dnevi je poslal pismo v Grčijo, Italijo, Avstrijo in Švedsko in v njem ponudil, da bi Portugalska vzela pod streho več kot 10.000 beguncev.
Ob določeni kvoti 4500, za kolikor se je že zavezala v Bruslju, jih je pripravljena prevzeti še dodatnih 5800.
Zamisel, da je treba beguncem izrekati dobrodošlico, ne pa se jih bati in strašiti pred njimi, se je porodila že pred meseci v demografsko čedalje bolj izpraznjenem mestu Bragança na severu države. Premier Costa, čigar korenine so indijske, jo je očitno pograbil. Kakor je pred kratkim poudaril v Bruslju in so ga citirali pri AFP, bi hotel, da bi se po Portugalski »zgledovali tudi drugi«. »Sem proti taki Evropi, ki zapira svoje meje in onemogoča dostop beguncem.« Ne more se niti strinjati, »da je Berlinu natrpano breme, ki bi ga morali nositi vsi evropski voditelji«.
António Costa. Foto: Miguel Riopa/AFP
Slabe demografske napovedi
Portugalska je ena tistih evropskih držav, ki se sooča z zelo nizko stopnjo rodnosti. Napovedi nacionalnega statističnega urada niso rožnate, če bi se trend nadaljeval, bi se število prebivalstva do leta 2060 zmanjšalo za petino: s sedanjih 10,5 milijona na 8,6 milijona. Zato bi aktualna leva politika rada odprla vrata priseljencem, ki za zdaj malo trkajo nanje, saj se zdi preveč oddaljena od množičnih migrantskih poti. Doslej so jih sprejeli le 32, a diplomacija je menda na delu: portugalski veleposlanik v Grčiji je pred kratkim obiskal eno od tamkašnjih begunskih taborišč, da bi ljudem, ki hrepenijo po varnosti v Evropi, nekoliko pobliže predstavil življenje na robu Pirenejskega polotoka. A kot je brati, si v Lizboni želijo, da bi k njim prišli predvsem mladi ljudje, študentje, pa strokovnjaki s področja kmetijstva, kjer je potreb po delovni sili veliko, zanimanja domačinov pa malo.
Nekateri konservativni kritiki se resda, kakor drugod po Evropi, tudi na Portugalskem obregajo, češ da bodo novi prišleki jemali delo, ki ga – ob 12-odstotni brezposelnosti – že tako in tako ni dovolj. Toda splošno razpoloženje do priseljevanja je med Portugalci mehkejše kot marsikje drugod po stari celini, nasprotnikov ni veliko, begunska tematika ni medijska obsesija.
Večno hrepenenje
Portugalci, ki so pred mesecem dni že v prvem krogu izvolili novega predsednika države − konservativnega profesorja prava Marcela Rebela de Sousa −, so pač narod, ki ima v genih poudarjeno hrepenenje. Zato od nekdaj odhajajo na tuje in bi se vrnili domov; še posebno v težkih časih, ki so jih prav tako nekako »vajeni«. Po uradni statistiki od leta 2011 kar 400.000 Portugalcev nekako ni imelo druge izbire kot pripraviti kovčke. Za marikoga sta ob zahodnih državah, Braziliji ... zanimivi destinaciji Angola in Mozambik, nekdanji koloniji, kjer so razmere slabše kot v domovini, a možnosti je več, saj družbi gospodarsko rasteta.
Po letih težavnega spopadanja s krizo pod taktirko konservativne desnice in odkar je pred meseci oblast prevzel nekdanji župan Lizbone, socialist António Costa − pravijo mu »Gandhi iz Lizbone« −, je upanja na bolje veliko. Premier napoveduje drugačen pristop k problemom, ki so – po uradni statistiki – resda manjši kot pred leti, poglavje »varčevanje« je vendarle pri koncu. Potem ko je desnosredinska Lizbona maja 2014 sklenila s trojko program v zameno za 78 milijard evrov pomoči, se ji je uspelo vrniti na finančne trge, lansko leto pa so končali z 1,6-odstotno gospodarsko rastjo. Tudi brezposelnost, ki je bila leta 2013 že skoraj 18-odstotna, je padla na približno 12 odstotkov (a brez emigracije bi bila zagotovo bolj dramatična), delež izvoza pa se je v zadnjih šestih letih s 27 odstotkov zvišal na 40 odstotkov. Medtem ko je trojka imela Lizbono za dobro učenko v Evropi, popolnoma drugačno od Grčije, je bila portugalska levica ves čas kritična, češ, kako bi morali ravnati drugače: tudi zaradi bega možganov. Tudi številni državljani še vedno čakajo, da bi okrevanje občutili na lastni koži in bi tako jasno vedeli, da je bilo odrekanje (posegi v pokojnine, dvigi davkov, nižanje stroškov dela ...) upravičeno.
