Tiskane izdaje
Ljubljana – Prejšnji teden so bili žarometi globalne javnosti usmerjene proti Nizozemski, kjer smo spremljali morebitni vzpon populizma. O tem smo se pogovarjali z nekdanjo aktivno nizozemsko političarko Lousewies van der Laan, ki že štiri leta živi v Ljubljani.
Morda celo bolj kot zmaga premiera Rutteja izstopa izjemno visoka volilna udeležba. Kako razumete takšen odziv nizozemskih volivcev?
To je izjemno dobra novica, ker so ljudje očitno prepričani, da z oddanim glasom lahko vplivajo na razplet volitev. Treba je še analizirati, kaj se je zgodilo in kdo vse je prišel volit, a na prvi pogled se zdi, da je uspelo novim strankam pripeljati na volišča veliko novih volivcev. Pri tem izstopa stranka DENK, ki je izjemno uspešno nagovorila volivce med imigranti. Zelo očitno tudi je, da so se na volišča množično odpravili mladi in odločno podprli progresivne in napredne politične stranke, ki zagovarjajo multikulturnost in odprtost družbe. Uspešni so bili tudi Zeleni in moja stranka progresivni liberalci D66.
Slabše so jo odnesle tradicionalne stranke, kot so krščanski demokrati ali pa socialni demokrati.
Dejstvo je, da sta bili kaznovani doslej vladajoči stranki, ena je stranka Marka Rutteja, ki je sicer izgubila nekaj sedežev, a kljub temu ohranila vodilno pozicijo, druga pa je laburistična stranka, ki je popolnoma pogorela. Ker sta v zadnjem obdobju izvajali nepriljubljene reforme, sta veliko izgubili. Zanimivo je, da je manjša stranka v koaliciji plačala višjo ceno od vodilne. Zdi se, da stranka, ki se ima za socialno, ni mogla dovolj dobro pojasniti volivcem, zakaj so bile nujne liberalne reforme.
Obenem so skrajni populisti, kot je Wilders, premaknil pozornost na teme, ki so tipične za desnico, populizem, in so se temu prilagajale vse politične stranke.
V tokratnem predvolilnem obdobju niso bile prisotne zgolj teme, ki so običajne pred volitvami in se nanašajo predvsem na ekonomska in socialna področja, ampak so v ospredje silile teme, ki so pomembne za identiteto Nizozemske – denimo, kaj pomeni biti Nizozemec. Volivci so imeli dve možnosti izbire – na eni strani so bili bolj radikalni pogledi, ki jih je najbolj očitno zagovarjal Geert Wilders. Ta je zelo jasno govoril o razlikah med identiteto krščansko-judovskega sveta in vrednotami, ki jih prinašajo imigranti, večinoma muslimani. Za radikalce je bilo tudi značilno, da so imeli izrazito protievropsko retoriko.
Nekoliko blažjo obliko nizozemskega nacionalizma je predstavljala stranka premiera Rutteja, ki je pritegnila pozornost z javnimi pismi, v katerih so pozivali imigrante, naj se obnašajo v skladu z nizozemskimi vrednotami ali pa zapustijo državo. Na drugi strani imamo politične stranke (D66, Zeleni in DENK), ki so pošiljale bolj inkluzivna sporočila, ki so zagovarjale politiko enakosti, da državljanov Nizozemske ne bodo delili na podlagi barve kože ali veroizpovedi. Zavzele so se za družbo, v kateri imajo vsi enake možnosti, kjer se upoštevajo človekove pravice in podobno. Dejansko je šlo za temeljna vprašanja o identiteti Nizozemske, in ker so to zelo pomembna vprašanja, je bil tudi odziv volivcev izjemen.
Ne smemo spregledati še ene podrobnosti. Če kaj, potem je za Nizozemce značilno, da je v družbo zelo vpet podjetniški duh. Glede na retoriko Geerta Wildersa se je večina več kot očitno ustrašila učinkov navzven, ker nočejo, da bi bila Nizozemska videti kot rasistična država, ker bi to lahko škodilo sklepanju poslov. Po volitvah so šle evropske borze v zeleno območje, evro se je okrepil in Nizozemska se je pokazala kot zanesljiva partnerica, v katero je vredno investirati. Biti trgovec na globalni ravni je tudi del nizozemske nacionalne identitete, to pa bi lahko ogrozila nacionalistična in protekcionistična vlada.
Ali so na ta način nizozemske volitve tudi odgovor na bolj pretekcionistične ZDA po zmagi Donalda Trumpa?
Vsekakor, bo pa zanimivo spremljati, kako se bo ameriški zasuk na globalni ravni obnesel. Če bo Trump poglabljal politiko America first, kupuj ameriško blago, bodo njegovi volivci doživeli šok, ko običajne majice ne bodo več stale sedem dolarjev, ampak veliko več, saj jih bodo izdelovali v ZDA po veliko višji ceni. Nizozemci so na volitvah očitno izbirali veliko bolj pragmatično pot kot ZDA.
Kako hitro lahko Rutte oblikuje novo vlado? Napovedi so, da bo pot do koalicije dolga.
Zelo težko bo oblikovati stabilno vlado, a to je na Nizozemskem vedno težavna naloga. Koalicija se običajno oblikuje po treh ali štirih mesecih. Očitno je, da bo prvi poskusil Mark Rutte, ker je njegova stranka kljub izgubi nekaj mest v parlamentu še vedno največja. Se pa na tej točki postavlja vprašanje, ali bo zavil bolj na desno ali bolj proti levi, to pa je odvisno od izbire koalicijskih partnerjev. Mandatar mora v 150-članskem parlamentu zbrati 76 poslanskih mest. Če pogledamo razrez poslanskih mandatov, bi poleg Ruttejeve stranke in moje D66 in krščanskih demokratov, kar je bila doslej običajna koalicija, moral vzeti v koalicijo še enega partnerja. Lahko se obrne na laburistično stranko, ki pa je na volitvah izgubila veliko mandatov, zato ni tako očiten partner. Lahko naslovi ene izmed zmagovalcev, to so zeleni, ker še niso vladali in bi za mojo stranko predstavljali dobro izbiro, ker bi na vladni ravni dobili močnega zaveznika pri zagovarjanju progresivnih in okoljskih rešitev, pa še okrepili bi proevropske sile. Lahko pa se Rutte obrne tudi na krščansko unijo, ki je bolj konservativna in desno usmerjena stranka.
Kakšno sporočilo prinaša razplet volitev na Nizozemskem za Evropo in liberalizem?
Po brexitu in zmagi Trumpa se je zdelo, da je pred nami domino efekt, ko bodo kot za stavo padale države pod pritiskom populizma in protekcionizma. Vendar ne smemo spregledati, da so se liberalci okrepili na volitvah v Švici in Avstriji, kjer je na predsedniških volitvah zmagal zeleni kandidat. Z Nizozemsko imamo že tretji primer, in je zato zdaj že čutiti nekaj olajšanja pred domino efektom. Vendar ne smemo pozabiti, da ni nujno, da se bo pozitivni trend nadaljeval tudi v Franciji, saj je zelo drugačna država od Nizozemske, njen volilni sistem je drugačen, tudi v Nemčiji ni vse predvidljivo, zato menim, da še ni čas za sproščenost. Kakšno Evropo želimo, ostaja pomembno vprašanje.
Poleg tega je še ena skrb, ker ljudje mislijo, da je Rutteju uspelo, ker je postal podoben Wildersu. Mar to pomeni, da lahko Merklovi uspe le, če se bo pomaknila še bolj na desno? Ne kaže, da bi Merklova dejansko to storila, vendar nikoli ne veš, kakšne nauke bodo povzemale politične stranke, ko bodo analizirale razplet volitev na Nizozemskem.
Kaj pa nizozemske volitve v slovenskem kontekstu?
Liberalci so se na volitvah dobro izkazali in so lahko veseli. So pa lahko zaskrbljeni slovenski socialni demokrati, saj so na Nizozemskem doživeli hud udarec, kar pomeni, da so sredi resne krize identitete, ne le na Nizozemskem, ampak v vsej Evropi. Razloge za to lahko iščemo v dejstvu, da je številne volivce levice pritegnil populizem in da je zelo priročno obtoževati druge za ekonomske težave. Vendar je pri tem treba upoštevati, da je Slovenija v tem pogledu malo posebna, saj nima večjega števila imigrantov, je nacionalno bolj homogena.
V Sloveniji ste že štiri leta. Kako se bodo po vašem stvari razvijale tudi s perspektive nizozemskih volitev?
Čeprav že kar dolgo živim v Sloveniji, še vedno ne razumem vseh odtenkov slovenske politike. Na splošno lahko rečem, da je Slovenija res prečudovita, ena izmed najlepših na svetu, a kljub temu so ljudje depresivni in le tarnajo in stokajo. Medtem ko na Nizozemskem velja občutek, da lahko spremenimo stvari, tukaj ves čas poslušam, da to ni mogoče. Očitno je to del nacionalne identitete.
