Tiskane izdaje
Na pestri francoski politični paleti se nekaj mesecev pred predsedniškimi volitvami kot najbolj liberalen med kandidati kaže Emmanuel Macron – politik, ki uživa ugled »intelektualca med politiki«. Nekdanji minister za ekonomijo (v drugi vladi Manuela Vallsa) z bankirsko kariero pri Rothschild in še prej izkušnjami finančnega inšpektorja je aprila lani osnoval gibanje En Marche! Avgusta zatem je odstopil kot minister in nekaj mesecev pozneje napovedal, da se bo spomladi 2017 potegoval za predsedniški položaj; vmes je z ekipo postavil diagnozo Franciji.
In kaj ga vleče v Elizejsko palačo? Francija je blokirana na različnih področjih ..., te blokade je treba odpraviti, je brati na spletni strani gibanja, ki si prizadeva za korenito predrugačenje zastale francoske družbe in se želi povezati v napredno silo. Neredki Francozi mu prikimavajo in, kot kaže prodajna statistika, precej segajo po politični knjigi, ki jo je Macron izdal konec lanskega novembra in jo pomenljivo naslovil Revolucija. V njej predstavlja svoj liberalni program, ki zajema tudi socialni načrt in se prilagaja zahtevam sodobne družbe.
»Edini pravi liberalec«
»Da, za Emmanuela Macrona lahko rečemo, da je liberalec,« pravi za Delo Christian Lequesne, profesor politologije na pariški Sciences Po in glavni urednik European Review of International Studies (ERIS). »Liberalen je njegov pogled na ekonomijo, ne da bi ga zato imeli še za neoliberalca; verjame namreč, da bi morali tržno ekonomijo regulirati z inštitucijami. Macron je liberalen tudi pri vprašanjih družbe: naklonjen je gejevskim porokam in strpen je do manjšin. Po mojem prepričanju je edini pravi liberalec med kandidati v tokratni predsedniški kampanji, vsaj za zdaj.«
Med vrednotami, ki jih Macron postavlja v ospredje, je na prvem mestu delo (Delo je prvi vir individualne emancipacije in najboljša pot, da se osvobodimo determinizma: z delom postanemo tisti ali tista, ki želimo biti.). Močno verjame prav tako v svobodo (Ljubezen do svobode me je vodila do filozofije in zato sem sprejel predlog predsednika republike, da postanem minister), v zvestobo in predvsem v odprtost (Je edini način, da napredujemo in pri tem ostanemo, kdor smo. Vedno sem želel videti, kako je drugje.) Drugje pomeni zanj, ki je otrok javnega sektorja, privatni sektor: preden sem postal minister, sem začel ustanavljati svoje podjetje. Drugje pomeni tudi tujino: vedno sem poskušal potovati, iz užitka in zaradi dela; da bi videl, kako bi potem lahko bolje kaj naredili pri nas.
Med poudarki, ki jih izpostavlja Macron, velja omeniti še, na primer, okoljsko in digitalno tranzicijo družbe; prizadevanje za »flexicurity«, za razbremenitev stroškov dela, zniževanje socialnih prispevkov ... ter še za enake možnosti za vse (»Ženske predstavljajo 53 odstotkov volilnega telesa, in vendar zasedajo v narodni skupščini komaj 30 odstotkov poslanskih mest, kar je nesprejemljivo.«). Po njegovem mnenju so prav tako nujni socialna mobilnost, demokratični in kulturni preporod, laična država, nacionalno povezovanje, evropski projekt ... Morda je pomenljivo, da je pred tedni vznemiril francoski medijski prostor z idejo, da bi morali biti do nadomestila za brezposelnost upravičeni tudi vsi tisti delavci, ki sami dajo odpoved delodajalcu.
In glas ljudstva?
Ankete javnega mnenja kažejo Emmanuelu Macronu dobro in zadnje tedne vse bolje. Po raziskavi, ki so jo pred nekaj dnevi objavili pri inštitutu Odoxa, mu Francozi – s 40 odstotki podpore – pripisujejo največ povezovalne moči. Republikanca Françoisa Fillona, ki mu bolj kot (ekonomsko) oznako »liberalec« pritikajo izraz »konservativec«, postavljajo z 32 odstotki za njim, prav toliko podpore uživa zdaj tudi radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon ... Devetintridesetletni vodja gibanja En Marche Emmanuel Macron, ki je bil nekoč asistent pri slovitem filozofu Paulu Ricoeuru, uživa čedalje večjo podporo tako med simpatizerji desnice (57 odstotkov) kot podporniki levice (39 odstotkov) ... A čeprav je bil pred leti član Socialistične stranke in pod Hollandom minister, zdaj predvolilno hodi po svoje. Francoska (socialistična) levica se bo sicer jutri preizkusila v prvem krogu predsedniških predvolitev. Med vidnejšimi kandidati iz sedmerice tekmecev so nekdanji premier Manuel Valls, Benoît Hamon, Arnaud Montebourg ..., vendar ankete vnaprej nikomur ne zagotavljajo gladek poti v drugi krog čez teden dni. Mimi Podkrižnik
