Tiskane izdaje
Predlog resolucije o Srbiji, ki jo je sestavil poročevalec za Srbijo David McAllister, je sprva obsegal kar 222 dopolnil, v končni verziji pa je ostalo le še 21 amandamajev. Večina dopolnil poudarja potrebo po spoštovanju svodobe tiska, pravic manjšin in vloge neodvisnih institucij, sprejeto pa je bilo tudi dopolnilo šefa parlamentarne skupine za Srbijo Eduarda Kukana, ki poziva evropski svet, naj odpre prva poglavja v pristopnih pogajanjih Srbije z EU.
Kukan je zaslužen tudi za sprejem kompromisnega dopolnila, naj evropski svet upošteva tradicionalno močne gospodarske, družbene in kulturne vezi Beograda z Moskvo ter potencialno pomembno vlogo Srbije kot predsedujoče Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) v reševanju ukrajinske krize. Kljub temu je v resoluciji ostala tudi zahteva, naj se Beograd priključi sankcijam proti Rusiji.
Hrvaška ne bo država drugega razreda
Razpravo o amandmanih je zaznamovala ostra polemika med skupino hrvaških poslancev in številnimi drugimi člani zunanjepolitičnega odbora. Hrvaški poslanci so izrazili nezadovoljstvo, ker se njihove zahteve, naj Srbija odstopi od procesuiranja vojnih zločinov storjenih na Hrvaškem, poišče vse pogrešane osebe in korigira mejo na Donavi, niso uvrstile med predlagana dopolnila. Po njihovem gre za zahteve, ki so tako stvar načel kot hrvaških nacionalnih interesov.
Poslanka hrvaške kmečke stranke (HSS) Marijana Petir je poudarila, da bi morali sprejeti njihovo zahtevo, ki zadeva pregon vojnih zločlincev, ker bo Srbija, ki danes sodi Hrvatom, morda jutri sodila državljanom drugih članic EU. Hrvaška ne bo dovolila, je še opozorila poslanka HDZ Dubravka Šuica, da bi bila država drugega razreda. Zato bo vztrajala pri svojih zahtevah, je poudarila Šuica, čeprav se je znašla v manjšini. Kot sta še izpostavili, je vsaka država odgovorna za pregon svojih vojnih zločincev.
Hrvaški poslanci so predlagali kar 25 dopolnil, zahtevali pa so še odškodnino za pripadnike hrvaških oboroženih sil, ki so bili ujetniki v srbskih taboriščih. Po njihovem bi morali Beogradu tudi naložiti, naj obsodi izpustitev četniškega vojvode Vojislava Šešlja na prostost in se ogradi od njegovih izjav. V odboru so Hrvate zavrnili z argumentom, da bi morale biti upravičene do odškodnine vse žrtve vojnih zločinov v nekdanji SFRJ in njihove družine, ne glede na njihovo pripadnost državam, ki so nastale po razpadu bivše Jugoslavije.
Kar zadeva Šešlja, je evropski parlament že s sprejemom resolucije, ki kritizira začasno izpustitev vodje srbskih radikalcev iz haaškega pripora, prevzel vlogo poligona za reševanje notranjepolitičnih problemov na Zahodnem Balkanu. Zaradi napetih odnosov med Beogradom in Zagrebom je profitiral le Šešelj, ki so mu dodelili veliko večji pomen, kot ga dejansko ima na srbski politični sceni, kar je očitno ocenila večina parlamentarcev, ki so zavrnili to hrvaško zahtevo.
Hrvati in Srbi bodo živeli eni poleg drugih
Hrvaška predsednica bi rada, če gre verjeti njenim izjavam, s Srbijo vzpostavila dialog za reševanje odprtih vprašanj. Kolinda Grabar Kitarović je tako ocenila, da je bila prisotnost srbskega premierja Aleksandra Vučića na njeni inavguraciji spodbudna za dvostranske pogovore. Hrvaška predsednica je še poudarila, da je začutila željo srbske strani, da bi začeli reševati sporna vprašanja s politiko čistih računov. Sklenila je z besedami, da bo Hrvaška podpirala Srbijo na njeni poti v Unijo, vendar bo hkrati, vztrajala pri uveljavitvi vseh kriterijev za članstvo.
V tem kontekstu je Grabar Kitarevićeva izpostavila položaj manjšin. Uradni Beograd se ni odzval na njeno izjavo, ki je razburila srbsko javnost,da se bo borila za pravice manjšin na Hrvaškem, vendar ne bo nič manj zahtevala za Hrvate v Srbiji, Vojvodini in drugih sosednjih državah. Srbski premier Aleksandar Vučić se je zato težkega srca odločil za udeležbo na njeni inavguraciji, pojasnil pa je, da je Hrvaška kljub članstvu v EU še vedno tam, kjer je bila, tako da bodo Srbi morali živeti skupaj s Hrvati, poleg njih, eni z drugimi ali pa eni poleg drugih. Čeprav se zaveda, da odnosi med narodoma ne bodo nikoli idealni, se je zavzel za racionalno reševanje nakopičenih problemov.
Vučić se je odzval tudi na njen inavguracijski nagovor, v katerem je izpostavila reševanje vprašanja pogrešanih oseb kot enega od najbolj perečih v odnosih med Zagrebom in Beogradom. Kot je poudaril, se Srbija ne izogiba vprašanju oseb, ki jih na Hrvaškem pogrešajo iz časa vojne. Po njegovih besedah so v Srbiji sprožili reševanje vprašanja pogrešanih in beguncev, ker nihče ne želi zaščititi zločinov niti zločincev ne na eni ne na drugi strani.
Srbija sodi vojnim zločincem na Hrvaškem
Kako si dialog predstavlja Zagreb je nakazal že hrvaški premier, ki je napovedal blokado Srbije, če Beograd ne odstopi od sojenja obtoženim za vojne zločine storjene na Hrvaškem. Zoran Milanović je od Srbije zahteval preklic zakona, s katerim je leta 2010 razširila svoje pristojnosti na postopke za vojne zločine, storjene na Hrvaškem. Da je zahteva Zagreba skladna s splošnimi pogoji za članstvo v EU, ker Bruselj ne določa načine sodelovanja v pravosodju in razširjanje pravosodnih pristojnosti na druge države ni med njimi, je ocenila še hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić. Po mnenju hrvaškega pravosodnega ministra Orsata Miljenića je Srbija s svojim zakonom poskusila vzpostaviti nekakšno mini haaško sodišče.
Srbija se je razglasila za pristojno za vodenje postopkov za vojne zločine, ki so bili storjeni po 1. januarju 1991 na celotnem ozemlju nekdanje SFRJ, ne glede na državljanstvo storilca ali žrtve. Kot je opozoril hrvaški premier, Hrvaška ne bo dovolila, da Srbija postane članica EU s takšnim zakonom. Milanović je pojasnil, da srbski zakon o organizaciji in pristojnosti državnih teles v postopkih za vojne zločine ni le nesprejemljiv za Hrvaško, temveč je tudi v nasprotju s pravnim redom EU. Na Hrvaškem so še opozorili, da lahko Srbija na podlagi zakona sproži postopke proti državljanom iz kar 18 držav, ki so se med vojno borili na hrvaški strani.
