Tiskane izdaje
Puigdemont je resda zlorabil svoj položaj, a Rajoy se vede kot avtoritarni frankist, je bilo slišati nekdanjega belgijskega premiera Elia di Rupa − in podobno si nemara misli nič koliko Evropejcev. Med tem uradni Madrid nadaljuje s svojo ostrino, »okrnjena padla Barcelona« pa poskuša iz Belgije prepričati Katalonce in tujino, da ni še nič izgubljeno.
Potem ko se je v Belgijo pobegla peterica odstavljene katalonske vlade, za katero je bil izdan evropski zaporni nalog, v nedeljo predala zvezni pravosodni policiji v Bruslju, so v noči z nedelje na ponedeljek belgijski organi spustili na prostost katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta ter še dva odstavljena ministra in dve ministrici: Tonija Comína, Claro Ponsatí, Meritxell Serret in Lluísa Puiga.
Po presoji preiskovalnega sodnika ni bilo razloga, da bi ostali za zapahi, niti varščine ni bilo treba plačati, vendar pa ne smejo zapustiti Belgije in morajo tudi javiti, kje natančno živijo, se odzivati na pozive policije in sodnih organov ter prihajati osebno na zaslišanja oziroma tvorno sodelovati v postopku. Po pisanju katalonskega spletnega Vilaweb bo sodna odločitev o izvršitvi španskega naloga sprejeta v petnajstih dnevih (predvidoma 17. novembra); in če bo sodnik pritrdil španski zahtevi, potem se lahko katalonska peterica še pritoži, na kar se mora sodišče odzvati v petnajstih dneh, potem pa je mogoče primer prenesti še na drugo sodišče, ki bi moralo odločiti v tridesetih dneh.
Ali drugače: ves postopek naj bi se v Belgiji končal v dveh oziroma izjemoma treh mesecih. Vmes − 21. decembra − bodo, kot je ob podreditvi Barcelone odločil Madrid, v Kataloniji parlamentarne volitve, na katerih pa bi se, iz tujine in na čelu PDeCat, utegnil potegovati tudi Puigdemont. Medtem je za zapahi v španski prestolnici od prejšnjega četrtka že osem nekdanjih katalonskih ministrov, od 17. oktobra pa prav tako voditelja civilnodružbenih organizacij Jordi Sánchez in Jordi Cuixart ... Kot je v ekskluzivnem članku za Guardian včeraj zapisal Carles Puigdemont, se boji, »da zanje v Španiji ne bo poštenega sojenja«. In tudi kazen da ne bo sorazmerna, »saj jim − kakor da bi bili teroristi ali morilci − grozi do trideset let zapora«.
Medijsko slikanje
Katalonsko osamosvojitveno gibanje je, kakor ga različno spremlja mednarodna javnost, politično (mestoma) že ves čas videti, kot proces bi-ne bi ter propaganda vojna, v kateri se bije časopisje, zato ni zdaj po medijih niti malo smešenja in uničevanja javne podobe 130. katalonskega predsednika Puigdemonta (in njegove ekipe) ter očitkov, da je naivnež, diletant in, ker je prebegnil v Belgijo, tudi strahopetec − saj da je obrnil hrbet preostalim članom nekdanje vladne ekipe in prav tako narodu.
Pri VilaWeb, kjer zagovarjajo osamosvojitveno gibanje, ga vidijo drugače in še naprej kot na koncu zmagovalca, ki je spet povlekel »zgodovinsko potezo«: ubral da je edino možno pot, da katalonski problem ne ostane le španska politična in pravosodna težava, ampak postane evropska, mednarodna tema in da odstavljeni katalonski predsednik, komunikacijsko, ostane v stiku s Katalonci, s tistimi, ki mu verjamejo. »Puigdemont in njegovi ministri so v Bruslju zato, ker so, kot mi vsi, evropski državljani, in se zatorej lahko svobodno gibljejo, kjer koli želijo.« Tudi odločitev belgijskih organov pri VilaWeb podpirajo, saj da je špansko pravosodje zdaj popolnoma razgaljeno in ga lahko vidi vsakdo v Evropi: Puigdemonta − ki bi, če bi ostal doma, zdaj že sedel, tako pa utegne vplivati na volitve in sodelovati na njih – bremeni uporništva, zlorabe položaja in javnega denarja ter neupoštevanja poziva sodišča.
Visoka cena
Ob politični in pravni vojni je ključno tudi ekonomsko slikanje razmer tako domači kot mednarodni javnosti ter zastraševanje s katalonskim kolapsom. Po nedavnem pisanju francoskega L'Expressa bo nastala situacija zelo drago stala Katalonijo, kjer je brezposelnost trenutno 13,2-odstotna, medtem ko je v Španiji 17,7-odstotna; in po njihovem je vprašanje, koliko so politične elite v Barceloni vnaprej premislile ekonomsko žrtev »osamosvajanja«.
Po nekaterih podatkih je svoj sedež iz Katalonije že preneslo več kot tisoč, tudi 1800 ali še več podjetij in velik problem je menda katalonski dolg: okrog 29.000 evrov na prebivalca (v Španiji v povprečju 23.300 evrov na prebivalca). Ob morebitni odcepitvi, ko bi bili Katalonci zunaj EU in evrskega območja in tako tudi zunaj zaščite Evropske centralne banke, bi se javni dolg – zdaj znaša 74 milijard evrov, kar je 36 odstotkov BDP – drastično povečal: po izračunih banke Natixis bi bila Katalonija ob prevzemu »svojega« španskega deleža zadolžena za kar 235 milijard evrov (kar pomeni 106 odstotkov BDP). Kako bi ga lahko odplačala ob tolikšnem bežanju podjetij in v kateri valuti, ne ve verjetno nihče.
Redno protestiranje
Čeprav je katalonska prihodnost negotova in razklanost med tistimi, ki imajo Puigdemonta za junaka, in onimi, za katere je antijunak, velika, so protesti proti »spolitiziranosti« španskega pravosodja v zadnjih dnevih v Barceloni spet redni. Včeraj med jutranjo konico so protestniki, med katerimi je bil tudi oče priprtega ministra za zunanje zadeve Raüla Romeve, zaprli tri glavne cestne žile v mesto, z gumami so blokirali še nekatere železniške linije in vsak večer je naprej slišati udarjanje po loncih.
Za sredo so, kot poroča Katalonska tiskovna agencija, v manjšem sindikatu in independentističnih civilnodružbenih organizacijah pozvali k splošni stavki, za soboto pa že tudi napovedujejo množično zborovanje. Med tem je posamezne glasove o pretiravanju španskih oblasti s kaznijo za katalonske »osamosvojitelje« slišati vsaj iz politične Belgije, iz Francije, denimo, pa se je ob njo spotaknila nekdanja socialistična ministrica Ségolène Royal ...
