Tiskane izdaje
Bruselj − Z odločitvijo Avstrije o priprtju vrat za begunce se je začela naslednja faza bitke z migracijsko krizo, ki je že začela spodkopavati schegenski sistem in povzročila globok razdor v Evropski uniji.
S političnega vrha Unije prihajajo čedalje bolj dramatična sporočila. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk in premier predsedujoče EU Nizozemske Mark Rutte kar tekmujeta v izjavah, v katerih razglašata, da ura tiktaka, da potrebujemo hitre rešitve in da se mora število beguncev, ki prihajajo v EU, krepko zmanjšati. Okoli 2000 beguncev na dan da je še preveč. »Nimamo več kot dva meseca časa, da spravimo stvari pod nadzor,« je pred evropskimi parlamentarci razglasil Poljak Tusk. V nasprotnem primeru bodo sledile hude posledice, kakršna je kolaps schengna.
Ena od dosedanjih manter reševalcev krize je bila, da Unija položaju ne bo kos z nacionalnimi rešitvami, marveč zgolj s skupno, evropsko rešitvijo. To je bil načrt A. Preizkušeno je bilo skorajda vse. Ko so se julija lani že nakazovale razsežnosti krize, so članice obljubile, da bodo sprejele 32.256 beguncev, ki bodo premeščeni iz najbolj obremenjenih vstopnih držav, predvsem Grčije in Italije. Iz sosed Sirije naj bi neposredno preselili še 22.504 begunce. Načrtovano število za premeščanje so ob zaostrovanju krize septembra s 40.000 povišali na 160.000.
To je glede na število beguncev, ki so lani prišli v EU (okoli 1,1 milijona), že tako nizka številka. Prava razsežnost polomije se pokaže s številom beguncev, ki so bili dejansko premeščeni iz Grčije in Italije − do 20. januarja le 331. Podobno je z velikim projektom evropske komisije, žariščnimi točkami (hot spoti) v obeh vstopnih državah, kjer naj bi s pomočjo evropskih agencij in drugih članic začeli registrirati begunce. Tisti, ki bi izpolnjevali pogoje za mednarodno zaščito, bi bili nato premeščeni po EU. Vsi drugi bi se morali vrniti.
Načrtovanih je enajst hot spotov. Kljub veliko retorike Bruslja o njihovem usodnem pomenu za nadzor nad pritokom beguncev in njihovo registracijo v Grčiji od petih načrtovanih hot spotov bolj ali manj v celoti deluje le eden, na Lesbosu. Ena od težav je, da v Grčiji skorajda ni nastanitvenih zmogljivosti, kjer bi begunci lahko čakali na premeščanje po EU. Tako kot v drugih tranzitnih državah si v Grčiji želijo, da se begunci na poti do Avstrije, Nemčije ali Švedske − skupaj so sprejele 90 odstotkov vseh − čim prej odpravijo naprej.
Ne glede na porazno bilanco v prejšnjih mesecih evropski komisar za migracije, Grk Dimitris Avramopulos, samozavestno napoveduje, da bodo vsi načrtovani hot spoti v Grčiji in Italiji začeli delovati najpozneje v štirih tednih. Ker v prihodnjih tednih in mesecih pričakuje ponovno povečanje števila beguncev, časa za zavlačevanje več ni. Da bi sistem deloval, bi seveda članice morale začeti sprejemati množice beguncev. Navdušenja med njimi ni: doslej so za njihov namestitev ponudile le 4237 mest. Ne samo višegrajke, tudi druge oklevajo.
To je daleč od opevane »evropske rešitve«. Nič bolje ni z akcijskim planom s Turčijo, ki so ga ob sprejetju konec novembra razglašali za prelomnico. Pričakovanje, da bo Ankara pri ustavljanju beguncev opravila »umazano delo« namesto EU, je bilo slepilo. Poleg tega se še vedno zapleta pri finančnem delu načrta. Unija je Turčiji obljubila tri milijarde evrov za pomoč beguncem na njenih tleh. Na razpolago je le milijarda iz proračuna EU, saj članice še niso zbrale preostalih dveh milijard, ker se rešitvi postavlja po robu Italija.
V rokavu ostajata še dva aduta. Unija naj bi do poletja okrepila Frontex z oblikovanjem mejne in obalne straže, ki bi v skrajnem primeru pri varovanju zunanje meje lahko ukrepala brez soglasja članice. Drugi je prenova dublinskega sistema, ki jo napoveduje evropska komisija. Izvajanje dublinskega pravila, po katerem je za prosilca pristojna država vstopa, se že tako ni izvajalo niti pred zaostritvijo krize. Italija, ki je bila pred začetkom balkanske poti najbolj obremenjena, je več let begunce in migrante iz Afrike zgolj spuščala naprej proti severu.
Tudi Nemčija je dublin »zmehčala«, ko je septembra napovedala, da ga pri obravnavi sirskih beguncev ne bo upoštevala. Cilj prenove dublina ne bo le razbremenitev vstopnih držav, marveč tudi delitev bremen med članicami. Tako za prenovo dublina kot za obalno stražo velja, da bosta morala najprej v zapletene, dolgotrajne in politično kočljive postopke sprejemanja, med katerim utegneta razvodeneti. Vsi zapleti v zadnjih šestih mesecih so sprožili veliko obtoževanja med članicami in tudi med njimi in evropsko komisijo, ki nima vzvodov za uresničevanje svojih zamisli.
Sprijaznjenje z avstrijsko odločitvijo je tiho priznanje EU, da sistem, kakršen je bil zasnovan po izbruhu krize, ne more delovati. Začel se je plan B. Učinek domin utegne povzročiti takšne razmere, da bodo članice na koncu le pripravljene na evropsko rešitev. Čeprav le koalicija voljnih. To je bil eden od argumentov pri odločanju Dunaja za prelomni korak. Tudi nemški kanclerki Angeli Merkel bi pripomogel pri izpolnjevanju cilja v danih političnih okoliščinah − hitrega znižanja števila prihajajočih beguncev. To je ostalo še edino vodilo, o katerem se vsi vpleteni strinjajo.
