Tiskane izdaje
Od vsega začetka se razglaša za tistega, ki lahko spremeni okostenele italijanske institucije. Največja ambicija Mattea Renzija je ustavna: hoče spremeniti italijansko demokracijo, z ustavno reformo drastično omejiti pristojnosti senata in zagotoviti Italiji stabilnejšo vlado.
Toda ob morebitnem neuspehu referenduma, natančen datum bo znan v ponedeljek, premier ne bo odstopil. V zadnjem času je Renzi že nekajkrat nakazal, da se nemara ne bo poslovil. V hipu, ko se je zazdel referendumski izid negotov, je nakazal, da želi stopiti korak nazaj. Ta teden je bil v intervjuju za Corriere della Sera ob izrecnem vprašanju, ali v primeru poraza odhaja, kot je bil napovedal minulega decembra, še rahlo izmuzljiv: »Več mesecev ste mi govorili, naj je personificiram. Sledil sem vašim predlogom in o sebi ne govorim več. To ni referendum o moji prihodnosti, temveč o prihodnosti Italije.« Zdaj je za kanal La7 o prvotni obljubi rekel, da »je bila napaka«, češ, hotel je samo pokazali, da misli resno.
Referendum je bil sprva predviden za oktober. Ministrski predsednik – v palačo Chigi ni prišel z volitvami, z državnim udarom v vladajoči Demokratski stranki je spodnesel Enrica Letto – čedalje bolj občuti pritisk, glasovanje je potisnil proti koncu novembra, začetku decembra; v obtok je dal dva datuma: ali 27. november ali 4. december. Predvsem kupuje čas in skuša preobrniti trend, zadnje raziskave kažejo, da je pičla večina proti.
V državi, kjer se je v 70 letih zamenjalo 63 vlad, hoče ambiciozni Renzi razdreti stari politični sistem: racionalizirati parlament, zmanjšati stroške dvodomne institucije, ki ima skupaj 945 parlamentarcev in je kot taka največje zakonodajno telo v Evropi. Uspeh reforme, ki je po njegovem poskus, da Italija končno dobi močnejše vlade, je sprva docela personaliziral in hkrati svaril pred nestabilnostjo, to je obdobjem političnega kaosa in nemira na trgih v primeru odstopa. V zadnjem času, predvsem po županskih volitvah, in te so bile za Demokrate uničujoče, se možnost ni več zdela samo hipoteza.
Poleti je njegova usoda postala vprašljiva, bil je že drugi evropski premier, ki je vezal svojo usodo na referendumski izid, lahko bi se mu zgodilo kot britanskemu predsedniku vlade Davidu Cameronu. Škandali rimske županje Virginie Raggi iz Gibanja 5 zvezd, ki mu je krčilo manevrski prostor, pa koristijo vladi. Stranka, ki si je zgradila ime na protikorupcijski agendi, izgublja verodostojnost. Renzi je spet optimističen. Oziroma, kot je rekel za Corriere, za referendum ga ne skrbi, »nisem bil še bolj optimističen«.
V italijansko dogajanje se je nedavno vmešal celo ameriški veleposlanik v Rimu in izjavil, da bi negativni izid referenduma pomenil »korak nazaj« za ameriške naložbe v Italiji. Intervencija, na nek način primerljiva s tisto, ko je ameriški predsednik Barack Obama komentiral brexit, je zbudila v italijanski politiki ostre polemike. Odzval se je celo predsednik republike Sergio Mattarella, češ, gre vendar za suverenost italijanskih volivcev.
Medtem ko kritiki referenduma svarijo pred ukinitvijo ureditve, ki je bila vzpostavljena po drugi svetovni vojni, njen namen je bil preprečiti vzpon kakega voditelja, kot Mussolini, in opozarjajo na preveč moči v rokah premiera, hoče ta močnejšo vlado, večjo večino za zmagovalno stranko. Ustavna reforma, ki jo je parlament potrdil aprila, predvideva odpravo dveh enakovrednih domov italijanskega parlamenta, kar bi olajšalo proces odločanja in dozdajšnje blokade pri sprejemanju zakonov. V novem senatu bi bilo 100 senatorjev namesto prek 300, poleg tega bi bil pristojen samo še za omejen obseg zakonov.
Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da je še vedno več tistih, ki bi na ustavnem referendumu glasovali proti (53,1 odstotkov) kot za (46,9 odstotka), število neopredeljenih se je zmanjšalo s 44,7 na 35,8 odstotka. Signali za Renzija niso dobri. In vendar je razlika med privrženci in nasprotniki manjša, kot je bila: kot kaže raziskava Euromedia je bila v začetku julija razlika deset odstotnih točk v prid nasprotnikov, po nedavnih septembrskih meritvah EMG za TgLa7 trend ostaja negativen, vendar razkorak manjši. Toda kakršenkoli referendum je vedno izrekanje o vladajoči garnituri in s tem smislu je kontekst slab. Italijo bremenijo velik javni dolg, bančna kriza, vztrajno visoka brezposlenost, šibko okrevanje po finančni krizi leta 2008, pičla gospodarska rast, pa tudi priseljenci. Država, ki ima kakih 140.000 priseljencev, večinoma ekonomskih migrantov, je najpomembnejša vstopna točka za prišleke iz smeri Libije.
