Tiskane izdaje
Berlin - Predlog nemškega finančnega ministra Wolfanga Schäubleja, naj Grčija izbira med še tršimi reformami in začasnim odhodom iz evrskega območja, je italijanskega premiera Mattea Renzija spodbudil k pozivu: »Zdaj pa dovolj!« Tudi iz Aten obtožujejo, da želi Nemčija Grčijo le ponižati.
»Italija noče odhoda Grčije iz evra in Nemčiji pravi: dovolj je dovolj!« je Renzi povedal časopisu »Il Messaggero«. Če nemška desnica Grčiji že nekaj časa predlaga vrnitev k drahmi, pa zdaj tudi vidni politik skrajne levice Oskar Lafontaine v grški krizi vidi dokaz, da evro evropskemu združevanju prinaša le nazadovanje. Politično na pol upokojeni Lafontaine ne predstavlja niti vse svoje stranke Levica, ki Grčijo še vedno hoče v evrskem območju, nekdanji ogorčeni kritik reformnega kanclerja Gerharda Schröderja pa evro napada s prepričanjem, da je prav Agenda 2010, ki jo Nemčija rada postavlja za zgled Grčiji in drugim evrskim državam, spodbudila »dampinške« plače. »Evru je spodletelo, ne smemo imeti nobenih iluzij.«
Po stopinjah železne lady?
Vidni nemški skrajni levičar se v intervjuju za Spiegel z drugačnimi izhodišči približuje tistim desnim in liberalnim ekonomistom, ki že nekaj časa predlagajo vrnitev k bolj fleksibilni košarici evropskih valut, v kateri bi Grčija lahko devalvirala in postala bolj konkurenčna. Še več, Oskar Lafontaine se približuje celo stališčem pokojne britanske železne lady Margaret Thatcher, ki je nasprotovanje evrskim načrtom francoskega predsednika Françoisa Mitterranda in nemškega kanclerja Helmuta Kohla na rimskem vrhu EU leta 1990 plačala z uporom v svoji stranki in odstopom.
Predlogi vračanja k ecu-ju pa so v nasprotju s poudarjanji vidnih politikov nemške vlade, da je zavezanost k proračunski ozdravitvi po začetnem šoku vrsto evrskih držav že vrnila na pot gospodarske rasti in so se podobne reforme pred tem izplačale tudi na Poljskem in v baltskih ter nekaterih skandinavskih državah. Zaradi skokovite rasti državne birokracije v minulih desetletjih, slabe produktivnosti in korupcije so Grčiji tudi pri OECD priporočili poenostavitev in posodobljenje davčnega sistema, večji nadzor nad proračunsko potrošnjo, reformo pokojninskega sistema v skladu s podaljševanjem življenjske dobe, povečanje fleksibilnosti delovne sile s hkratnimi ukrepi proti revščini, skrb za konkurenčnost in povečanje učinkovitosti izobraževalnega sistema. Nemški vladajoči politiki pa grške vseh političnih barv obtožujejo, da neradi uresničujejo celo tisto malo, kar so že obljubili.
Centralni bankirji v neprijetnem položaju
Medtem ko se politične razprave nadaljujejo, pa bo odločilno tudi tisto, kar bodo sklenili na frankfurtskem sedežu Evropske centralne banke. Predsednik Mario Draghi v imenu večine svojih kolegov iz sveta ECB pogosto poudarja, da se mora o rešitvah dogovoriti politika, pomanjkanje soglasja o tem, kaj narediti z Grčijo, pa v neprijeten položaj postavlja tudi centralne bankirje. Kritični nemški ekonomisti poudarjajo, da je reševalni sklad EFSF v Grčiji že prepoznal nesolventnost, torej tudi ECB ne bi smela držati nad vodo grških bank in s tem vse države. Vprašanje je odločilnega pomena, saj je prav nepripravljenost ECB na povišanje nujne likvidnostne pomoči Grčijo potisnilo v sedanje težave.
Mario Draghi pa je zaslovel tudi s svojim zagotovilom iz predzadnjega izbruha grške krize, da bodo naredili vse potrebno za rešitev skupne evropske valute, poleg tega pa Grčija ni edina evrska država, ki svoje obsežne socialne izdatke plačuje s sposojenim denarjem. Če bo ta država dobila boljše pogoje od drugih, kdo lahko zagotovi, da jih ne bodo zahtevali tudi Španci, Portugalci, Irci in drugi? Nemčija pa morda premalo poudarja, da k njihovem okrevanju ni pripomogla samo konsolidacija državne potrošnje, ampak tudi nižji davki za podjetja in delo. Takšne strukturne reforme v veliki meri še čakajo celo države kot Francija in Italija.
Menjava Portorika za Grčijo
Visoki dolg vse bolj pritiska tudi na druge in celo kitajski borzni pretresi so pravkar razkrili nevarnosti plačevanja hitrega razvoja z dolgovi, če tega diktira politika. Oblasti v Pekingu so rekordne izgube na borzah sicer že ustavile, a spet z dekreti, kar je v popolnem nasprotju z liberalno idejo trgov kot oblikovalcev resničnih informacij o cenah dobrin in uslug. Ameriškemu finančnemu ministru Jacku Lewu, ki tako kot njegovi predhodniki Berlinu in drugim evrskim prestolnicam rad priporoča večje razumevanje za grške težave, pa jezični nemški kolega Wolfgang Schäuble predlaga kar zamenjavo njihovega bankrotiranega Portorika za evrsko Grčijo. To je bila seveda le šala, a je pogosto tudi v šalah nekaj resnice: tudi ameriška Fed zaradi visoke zadolžitve še okleva pred višanjem obresti, pa čeprav so že zadnji poki finančnih balonov pokazali velika tveganja preobilice poceni denarja na trgih.
