Tiskane izdaje
Bruselj – Dublin, kot ga poznamo, je mrtev, je v intervjuju dejal evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos. Po irskem glavnem mestu poimenovani del azilne zakonodaje EU ostaja ena izmed najbolj žgočih evropskih tem.
Velika migracijska kriza v letih 2015 in 2016 ter njene posledice so razkrile številne pomanjkljivosti dublinske uredbe. Veliko stvari urejajo šele v sodnih postopkih. Ena od prelomnih odločitev je bila julija lani sodba sodišča EU o primeru Ahmada Shamieha in odgovornosti Hrvaške za obravnavo njegove prošnje za azil ne glede na begunski val. Članice EU se sicer strinjajo, da bi morali azilni sistem Unije povsem prenoviti, toda jabolko spora ostaja obveznost sprejetja kvote prosilcev za azil v času največjih kriz in prevelike obremenitve vstopnih držav.
Po slovaškem, malteškem in estonskem predsedstvu Uniji, ki so si v zadnjem poldrugem letu že neuspešno prizadevale za preboj, je prevzela krmilo Bolgarija. Višegrajska četverica, ki se ji je pri nasprotovanju obveznim kvotam pridružil še Dunaj – temeljna razlika je, da so v Avstriji med krizo sprejeli približno enako prosilcev za azil kot Nemčija –, še vztraja pri svojih stališčih, v drugih članicah pa so prožnejši. Rok, ki so si ga članice postavile za politično rešitev tega vprašanja, je junij.
Proti deportaciji Shamieha sta se novembra zavzela civilna družba in tudi del politike, pri čemer so opozarjali, da gre za enega najboljših primerov integracije beguncev v slovensko družbo. Foto: Mavric Pivk/Delo
»Neevropski« Donald Tusk
Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je decembra povzročil kar precej hude krvi, ko je razglasil obvezne kvote za neučinkovite in razdiralne. Avramopulos je tedaj označil njegove ocene za neevropske. Vsaj po sporočilih z neuradnega zasedanja notranjih ministrov Unije v Sofiji so v članicah pripravljeni na bolj pragmatične prijeme, ki bi do konca junija lahko pripeljali do kompromisa. Nekaj premikov je v Nemčiji, ki je glavni cilj prosilcev. Notranji minister Thomas de Maizière je predlagal, da bi najprej reševali manj sporne zadeve in šele na koncu naredili velik skupni sveženj.
Odprta tema je med drugim čim večje poenotenje postopkov za priznavanje azila med članicami. Poleg tega so razmere in pravice, ki jih članice zagotavljajo azilantom, ponekod različne. Veliko je še prostora pri krepitvi skupnega nadzora zunanje meje. »Sistem kvot ni deloval. Ni bil dobra ideja,« je poudaril slovaški notranji minister Robert Kaliňák. Ni se strinjal z razlago komisarja Avramopulosa, da je premeščanje iz Grčije in Italije zgodba o uspehu, saj je pri tem v dveh letih sodelovalo več kot 30.000 prosilcev za azil.
Logika zagovornic
Zasedanje pravosodnih in notranjih ministrov EU v Sofiji. Foto: AFP
Zasedanje v Sofiji je bilo v znamenju de facto priznanja, da bi bilo bolje pustiti vprašanje kvot za konec. Četudi je s kočljivimi kupčijami s Turčijo in Libijo neurejen prihod beguncev in migrantov v veliki meri ustavljen, posledice krize iz let 2015 in 2016, ko skoraj ni bilo nadzora nad vstopanjem ljudi v Unijo in schengensko območje, še niso odpravljene. Eden od izhodov iz nastalega položaja je, da bi nasprotnice kvot plačevale za nesprejete migrante in si bolj prizadevale za solidarnost na drugačen način, denimo s pomočjo pri izpeljavi postopkov.
Na drugi strani je težko pričakovati, da bodo Nemčija, vstopne države in druge zagovornice kvot privolile v rešitve, s katerimi bi se države, ki imajo precejšnje koristi od solidarnosti v okviru EU na drugih področjih, odrekle prevzemanju odgovornosti. A nezanemarljiva so prva drugačna sporočila. Predsednik bundestaga Wolfgang Schäuble, denimo, je v intervjuju za Faz in Le Monde zatrdil, da vprašanje premeščanja beguncev ni prednostna naloga EU. Morala da bi si predvsem prizadevati, »da ne bi zapravila velike pridobitve EU – konca delitve evropske celine, kot je bilo odločeno na Jalti«.
