»Ne morem mirno spati ob misli, kaj vse se v Libiji dogaja ljudem, ki so iskali boljše življenje, končali pa so v peklu,« je pred vrhom EU-Afrika, ki se je včeraj začel v Abidžanu, v intervjuju za Deutsche Welle izjavil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Predsednik, ki je bil menda »močno šokiran« ob novicah, da v Libiji begunce prodajajo kot sužnje, je pozval članice EU, naj nikar ne molčijo ob »komaj pojmljivih« problemih, ki izvirajo iz »nekega drugega stoletja«.
Pomoč Evropske unije pri hitrejšem razvoju Afrike, o kateri razpravljajo med dvodnevnim vrhom v skoraj trimilijonskem Abidžanu, kjer je sedež vlade Slonokoščene obale (prestolnica je bistveno manjši Yamoussoukro), naj bi bila zato namenjena predvsem najbolj ogroženim sahelskim državam, čez katere gre večina beguncev. Od tam se begunci večinoma poskušajo prebiti proti severu Afrike in do Sredozemskega morja, kjer potem, tako kot v povsem razsuti Libiji, ponavadi obtičijo v »komaj pojmljivem peklu«, kot bi rekel Juncker. V Libiji je menda po najnovejših podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) že skoraj milijon »čakajočih«.
Zakaj? Predvsem zaradi vse bolj tesno zaprte in namenoma otežene begunske poti čez Sredozemlje, odgovarjajo nevladne in humanitarne organizacije, ki svojih reševalnih akcij v Sredozemskem morju tako rekoč ne morejo več opravljati.
Opozorilni streli in šikaniranja
Odkar je Italija s soglasjem Evropske unije, ki se je ustrašila vse bolj neustavljivega vala beguncev čez Sredozemsko morje, letos poleti z libijskimi oblastmi sklenila sporazum, po katerem je ena izmed dveh libijskih vlad (verjetno tista, ki jo mednarodna skupnost priznava) svoje območje »reševanja beguncev« razširila na 73 morskih milj od libijskih obal, je begunce, vsaj po zagotavljanju nevladnih humanitarnih organizacij, praktično nemogoče reševati iz morja. Vendar ne zato, ker jih ne bi bilo več, ampak zato, ker ladjam nevladnih reševalnih organizacij brez hudega tveganja ni več mogoče vpluti v razširjene libijske »ozemeljske vode«, ki jih libijska obalna straža in različne oborožene libijske milice razglašajo za izključno svoje območje »iskanja in reševanja iz morja«.
Poročila, ki občasno prihajajo z Malte, kjer reševalne ladje nevladnih in humanitarnih organizacij še lahko najdejo kolikor toliko prijazna pristanišča, so pogosto naravnost grozljiva. Nemška nevladna organizacija »Sea Eye« se je s svojo, po regensburški centrali poimenovano istoimensko reševalno ladjo že večkrat znašla v zelo nevarnih okoliščinah. Ko je, na primer, hotela pomagati beguncem iz potapljajočih se čolnov, se je od nekod pojavilo plovilo domnevne libijske obalne straže brez vsakršnih pomorskih oznak in zastave, s katerega so po megafonu začeli opozarjati reševalce, naj se njihova ladja takoj umakne z območja, ki ga nadzorujejo izključno oni. Sledili so zastraševalni manevri njihovega plovila in na koncu celo opozorilni streli.
Ker so operacije reševanja zaradi takega ravnanja libijske obalne straže in libijskih oboroženih milic, ki jih je med seboj težko razlikovati, postale prenevarne, se je nemška nevladna organizacija, podobno kot so to storili tudi »Zdravniki brez meja« in organizacija »Save the Children«, že pred časom umaknila iz 73 milj širokega libijskega pomorskega pasu, kar v praksi pomeni, da so njihove reševalne akcije postale nesmiselne in nemogoče.
Plujejo še, rešujejo ne več
Zdaj se namreč dogaja, da reševalne ladje različnih nevladnih organizacij sicer še izplujejo na morje, vendar so njihove reševalne akcije zelo redke. Reševalci namreč zdaj plujejo najmanj 73 morskih milj (približno 140 km) od libijskih obal, kjer po novih pravilih čakajo na morebiten radijski poziv za reševanje iz mednarodnega pomorskega reševalnega centra (MRCC) v Rimu, ki ima njihove koordinate in jim lahko dovoli reševanje, vendar nevladnim reševalcem to nič ne koristi.
Puščajočim gumijastim čolnom in lesenim, ribiškim barkam ponavadi komaj še podobne razbitine, v katerih tihotapci in prekupčevalci ponavadi pošiljajo begunce na morje, največkrat z zelo malo goriva, vode in hrane, se namreč po izkušnjah reševalcev le redko uspe prebiti več kot 40 morskih milj od obale, kjer pa že plujejo tankerji ali vojaške ladje in ponekod tudi ladje zasebnih reševalcev, ki si še upajo tvegati napad libijskih »stražarjev« morja, med katerimi so zlasti agresivne različne oborožene libijske milice. Tudi te so si namreč, tako rekoč z dovoljenjem EU, prilastile pravico kršiti mednarodno pomorsko pravo, po katerem se 12 milj od obale praviloma začno mednarodne vode, v katerih nihče nima pravice uveljavljati svoje nadvlade.
Kodeks in denarna pomoč
Vendar je Evropska unija, v strahu pred prevelikim navalom beguncev, tudi ta pravila s svojo finančno in tehnično pomočjo libijski obalni straži očitno prikrojila nekoliko po svoje. Govori se celo, češ da so libijske milice, menda iz Italije, dobile najmanj 46 milijonov evrov za svoje učinkovito vračanje beguncev nazaj na libijsko obalo oziroma za tako imenovane akcije »push-back«. Hkrati so bile nevladne humanitarne organizacije, ki so še do letošnjega poletja iz morja rešile veliko večino beguncev, z novim kodeksom in pravili tako rekoč izrinjene iz tovrstnega reševanja.
Kodeks jim je namreč med drugim predpisal, da iz morja rešenih beguncev ne smejo več prekrcati na večje potniške, tovorne ali druge reševalne ladje, ampak da jih morajo takoj po rešitvi iz morja same nemudoma prepeljati na »varen kraj«. Torej na kopno. Ker Libija po vseh mednarodnih pravilih, evropski konvenciji o človekovih pravicah in tudi po ženevski konvenciji o beguncih ni tak »varen kraj«, bi jih torej morale praviloma majhne ladje nevladnih reševalnih ekip prepeljati na evropsko kopno, kar po zagotavljanju »humanitarcev« pomeni, da bi bila vsaka njihova ladja po eni sami reševalni akciji za več dni izključena iz nadaljnjega reševanja.
Nevladnim in humanitarnim organizacijam je bilo sicer prepuščeno, da se same odločijo, ali bodo podpisale kodeks ali ne, toda večina ga ni, in število rešenih beguncev, prepeljanih na evropsko kopno, se je v nekaj mesecih drastično zmanjšalo, gneča v Libiji in nečloveško izkoriščanje beguncev v severnoarfiških državah pa sta se katastrofalno povečala. Koliko več je zato utopljenih in kaj z njimi na morju počno libijske milice, ne ve nihče.
Evropska unija bi zdaj med vrhom v Abidžanu rada z denarjem in obljubami o razvojni pomoči mladim Afričanom vsaj nekoliko ublažila to neizmerno človeško katastrofo, za katero je večinoma sama kriva. Hkrati bi se rada moralno odkupila za svojo sprenevedavo (proti)begunsko politiko, ki skorajda milijona v libijskem »peklu« čakajočih nesrečnežev sploh ni pripravljena videti. Kar pa v evropskem odnosu do črne celine seveda ni nič novega.
Tiskane izdaje
