Rosatellum proti Grillu in tudi Slovencem

Italijanska vlada je preživela glasovanje o zaupnici, na katero je stavila svoj novi volilni zakon, ki naj poskuša rešiti že dolgo zavoženo politiko, in se nekako vrnili v bipolarno delitev na politični sceni. Pripelje naj do volitev, ki bi zmagovalcem zagotovile vladanje, kar se že nekaj let ne dogaja več.

S prizorišča pa naj izrine populistično gibanje Pet zvezd, ki se je tako visoko povzpelo prav zaradi nezaupanja volivcev v nekredibilne stare stranke. Najhuje pa je, da utegne novi zakon, ki ga mora prihodnji teden izglasovati še senat, usodno prizadejati slovensko narodno skupnost v Italiji. Zakonu, o katerem je zdaj beseda v rimski poslanski zbornici, v italijanskem političnem besednjaku pravijo »rosatellum«, kar pomeni, da ga je spodbudil in kot osnutek podpisal vodja poslanske skupine vladajoče Demokratske stranke, tržaški politik Ettore Rosato. Odkar imajo težave z volitvami in iskanjem dovolj trdne vlade, volilne sisteme krstijo tako, da imenu predlagatelja dajo nekakšen latinski prizvok, v političnih krogih temu rečejo »makaronarska latinščina«.

Prvi volilni zakon z »latinsko pripono« je bil »mattarellum«, po sedanjem predsedniku republike Sergiu Mattarelli. Ime mattarellum si je izmislil rajnki politični analitik, profesor Giovanni Sartori, tudi izraz »makaronarska latinščina« je bil njegov.

V obdobju, ko je bil pred desetletjem osnutek novega zakona po nalogu tedanjega prvaka Silvia Berlusconija celo po mnenju podpisnika besedila Roberta Calderolija »prašičji«, so mu rekli »porcellum«. Matteo Renzi je svoj volilni umotvor krstil za »talicum«, zdaj pa je beseda o »rosatellumu«. Za njim, pravijo, stojita bivši premier Renzi, ki je padel, ko je propadla njegova ustavna reforma, zdaj pa čaka, da se bo vrnil na vrh, pa tudi Silvio Berlusconi, ki bi se rad vrnil vsaj blizu vrhovom. Skupaj bi utegnila vladati vsemu in vsemu navkljub, ugibajo komentatorji in upajo, da se tako ne bo zgodilo.

Ravnotežje na italijanskem političnem prizorišču se je podrlo, ko se je ob starem sistemu, naslonjenem na bipolarnost leve in desne sredine kot znak odpora proti neučinkoviti politiki starih sil pojavilo gibanja Pet zvezd, ki je postalo najmočnejša posamezna stranka, oblasti pa moglo prevzeti, ker ni bilo povezano z nobeno drugo stranko, ki bi ji pomagala do palače Chigi.

Kombinacija proporcionalnega in enomandatnega

Novi zakon, s katerim se hočejo rešiti vladajoči demokrati, ob njih pa tudi berlusconijevci in drugi, ki jih je povozil čas, predvsem spodbuja volilne koalicije, ki bi si lahko zagotovile večino in kolikor je mogoče trdno vladanje. Ker Pet zvezd načelno ne vstopa v koalicijo z nikomer, po drugi strani pa jih tudi drugi ne marajo za koalicijske partnerje, si težko obeta zmago, ki bi jo gibanje komika Beppeja Grilla lahko pričakovalo v starem, skrajno neučinkovitem volilnem sistemu zadnjih let.

Sistem je zapisan tako, da bo po novem, če bo zakon dokončno sprejet, skoraj dve tretjini (64 odstotkov) parlamentarcev izvoljenih s proporcionalnim sistemom, dobra tretjina (36 odstotkov) pa z enomandatnimi volilnimi okrožji. V takem sistemu, menijo strokovnjaki, si lahko premeteno sestavljena koalicija zagotovo vladanje za daljši čas.

Tako sestavljeno koalicijo, ugibajo komentatorji, bi si utegnili zamisliti celo dosedanji nasprotniki, denimo demokrati in berlusconijevci. Leva sredina bi si utegnila podaljšati svoje obdobje na oblasti, če se bo pametno povezala s sredino in morda tudi s strankami, ki so bolj levo od nje. Najbolj srdito proti novemu zakonu tudi na ulicah protestirajo pripadniki Grillovega gibanja, ki jim je jasno, da je rosatellum napisan prav proti njim in njihovemu pohodu na oblast. Ljudje imajo stare politike dovolj, marsikomu se zdijo komikovi sodelavci nekaj novega in svežega, pa čeprav so že v nekaj primerih dokazali, da jim upravljanje in vladanje ne gresta ravno od rok. Odkar so prevzeli oblast v Rimu, denimo, prestolnica koraka vzvratno, kar je videti tako rekoč na vsakem koraku.

Manjšine spet neenakopravne

Volilni zakoni so posebej občutljiva stvar za narodne manjšine, pa ne za vse enako. Za nemško manjšino na Južnem Tirolskem in za francosko v Dolini Aosta je bilo že od začetka republike razmeroma dobro poskrbljeno, če ni bilo, pa sta se zanju znala postaviti matična naroda ali pa – v nemškem primeru – tudi kakšna eksplozija. Tudi novi zakon bo poskrbel za zastopanost francoskih in nemških manjšincev v obeh domovih rimskega parlamenta.

Drugače je s slovensko manjšino, ki nikoli ni imela zagotovljene zastopanosti v poslanski zbornici ali v senatu. Slovenski poslanci ali senatorji, ki do se zvrstili v zadnjih desetletjih, so bili tam samo zato, ker je to nekako zagotavljala italijanska levica, najprej komunisti, potem oljka, levi demokrati ali demokrati. Nobena druga stranka se ni nikoli potegnila za slovensko manjšino. V italijanski politični javnosti vse slovenske organizacije, pa čeprav so med seboj politično in ideološko zelo ločene, marsikdaj tudi nasprotne, sodijo »na levo«, pa naj to hočejo ali ne.

O tem, kdo bo izvoljen v rimski parlament, bodo tudi v prihodnje odločale stranke, volivci se bodo morali le potruditi, da si bo stranka zagotovila dovolj glasov. Koliko glasov bo dobila demokratska stranka oziroma njena volilna koalicija, ni gotovo.

V deželi Furlaniji-Julijski krajini, kjer živijo Slovenci, bi morala vladajoča demokratska stranka, ki prav na severovzhodu države zadnje čase izgublja zagon, svojega kandidata iz vrst slovenske manjšine na volitvah za senat postaviti vsaj na drugo mesto svoje kandidatne liste, če bi hotela zagotoviti slovensko zastopanost. Podobno kot doslej je torej slovenska zastopanost odvisna od odločitve oziroma dobre volje ta čas vladajoče leve sredine, o tem, da bi bila zagotovljena, kakor je italijanska (ali pa madžarska) zastopanost v slovenskem parlamentu, doslej ni pomislil še nihče.