Ruski duh za evropsko mizo

Bruselj – Po več kot enoletnem dramatičnem ukvarjanju z ukrajinsko krizo se bo EU na posebnem vrhu v Rigi lotila vzhodnega sosedstva med njenimi mejami in Rusijo.

Temelj vzhodnega partnerstva, v katerega je vključenih šest nekdanjih sovjetskih republik (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldova, Ukrajina), je želja, da bi razširjena Unija mejila na območje večje stabilnosti. Ukrajina je bila ura streznitve. Zadnji vrh vzhodnega partnerstva konec novembra 2013 v Vilniusu je postal zgodovinski. Na njem je ukrajinski predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z EU. Nato so se začeli množični protesti na kijevskem Majdanu. Sledila sta ruska aneksija Krima in vojna v Donbasu.

Čudežna beseda bo diferenciacija

Zaradi tega je še več nejasnosti, kaj Unija sploh lahko naredi na strateškem območju, na katerem živi več kot 70 milijonov ljudi. Bruseljska diplomacija poskuša poudarjati dosežke in napredek v spodbujanju demokratičnega in gospodarskega razvoja. Toda dosežek zadnjih let je majhen. Vizumi so bili odpravljeni zgolj za Moldavijo; pridružitveni sporazumi, ki vključujejo prostotrgovinsko območje, so bili podpisani s tremi državami (Gruzijo, Moldavijo, Ukrajino), izvedenih je bilo nekaj projektov na energetskem področju.

V evropski diplomaciji se zavedajo, da bo vrh v Rigi v času političnih in varnostnih napetosti, saj je rusko spodkopavanje evropske ureditve z agresivnim ravnanjem v Ukrajini povzročilo pravi geopolitični potres. »Na vrhu ne bo sprememb v politiki, ampak se bo potrdilo, da politika še deluje in da vzhodno partnerstvo živi,« je zmerna pričakovanja opisal visoki diplomat EU. Čudežna beseda naj bi bila diferenciacija: politiko in partnerstvo bodo prilagodili vsaki od šestih držav. Navsezadnje, njihove želje pri zbliževanju z Unijo so različne.

Geostrateška pazljivost

V nasprotju z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino, sta se Armenija in Belorusija, ki je še vedno tarča sankcij EU, raje pridružili evrazijski uniji, ki je nastala pod taktirko Kremlja. Z nafto bogati Azerbajdžan raje igra na karto nekakšne »neuvrščenosti«. Kljub temu se Bakuju v evropskih premislekih pripisuje strateška vloga, predvsem v zvezi s plinovodom v okviru Južnega koridorja, ki naj bi pripeljal plin iz kaspijskega bazena do EU in zmanjšal energetsko odvisnost stare celine od Rusije.

Zaradi ukrajinske krize so v najpomembnejših glavnih mestih Unije glede politike do vzhoda zadržani. Preden bi se v Ukrajini karkoli resno spremenilo na bolje, sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande za vzdrževanje statusa quo v vzhodnih prostranstvih. »Prevladujoč pogled vlad je negibnost in geostrateška pazljivost,« sta v analizi pred vrhom zapisala Thomas de Waal in Richard Youngs iz fundacije Carnegie. V napetih časih nihče noče še bolj vznemirjati Moskve.

Članstvo v EU za vzhodne države nepredstavljivo

Rusija približevanje sosed EU obravnava sovražno in ga ocenjuje za izgubljanje vpliva v njeni interesni sferi. V deklaraciji vrha bo zapisano, da države vzhodnega partnerstva lahko same pripravijo cilje za povezovanje z EU, toda nadaljnje poglabljanje odnosov bo ostalo nedorečeno. Da bi vzhodne partnerke dobile možnost za članstvo, je v sedanjih okoliščinah popolnoma nepredstavljivo.

Vzhodne države, ki so se odločile za tesnejše povezovanje z EU, so bile v zadnjih letih tarča trgovinskih, političnih in drugih ukrepov Moskve. Po drugi strani so v evropski diplomaciji zadovoljni, ker je bila Rusija na pogovorih na začetku tedna v Bruslju bolj konstruktivna in ni več nasprotovala uveljavitvi trgovinskega dela sporazuma med EU in Ukrajino na začetku prihodnjega leta. Do zdaj se mu je namreč postavljala po robu, ker da ogroža njeno trgovino z Ukrajino.