Tiskane izdaje
»Imeli bomo čas za pogovor in morda tudi za razprave,« je pred jutrišnjim obiskom grškega premiera Aleksisa Ciprasa napovedala nemška kanclerka Angela Merkel. »Kakšne razprave?« je završalo po Nemčiji, še posebej, ker se voditelj grške vlade kmalu po obisku v Berlinu odpravlja v Moskvo.
Številni Nemci verjamejo, da z Grčijo ni kaj razpravljati. Država svojim uradnim upnikom dolguje več kot 240 milijard evrov, preko EU, ECB, IMF in območja evra v največji meri prav nemškim davkoplačevalcem. Zato bi morala po njihovem prepričanju brez pritoževanja uresničiti proračunsko varčevanje in druge reforme, ki so za vse preveč zadolžene evrske države predpogoj za finančno pomoč in h katerim se je zavezala tudi sama.
V Grčiji premiera Ciprasa pa spet prevprašujejo konkretne ukrepe in voditelj radikalno leve Sirize se, da bi še bolj poudaril svojo neodvisnost, na začetku aprila (mesec dni pred dogovorjenim datumom) odpravlja v Evropi vse bolj sovražno Rusijo. Po sedanjih napovedih naj bi se atenske blagajne dokončno izpraznile sredi aprila in brez svežega denarja vlada ne bo mogla plačati niti pokojnin in plač zaposlenim v državni upravi.
Ruski trojanski konj?
So alarmi, ki zaradi Ciprasovega obiska v Moskvi že zvonijo v nekaterih evropskih prestolnicah, upravičeni? V Rusiji in na Kitajskem so finančno pomoč brez večjega uspeha iskale tudi nekatere druge bankrotirane evropske države, med njimi še posebej Ciper in Islandija, Moskva pa je eni od članic EU (Danski) pravkar zagrozila z jedrskim orožjem in nekateri se bojijo, da bo morda hotela zabiti še en klin v evropsko enotnost z vplivanjem na sebi bolj naklonjene države.
Med njimi je pri samem vrhu Grčija Aleksisa Ciprasa in šefa njegovih nacionalističnih koalicijskih partnerjev Neodvisnih Grkov Panosa Kamenosa, ki je Nemčiji že grozil s posredovanjem azilantov in teroristov. Njegov ton do Rusije je povsem drugačen, grški obrambni minister tudi osebno prijateljuje z ruskim oligarhom, proti kateremu v EU veljajo sankcije. V rusko veleposlaništvo je kmalu po izvolitvi pohitel tudi premier Cipras, zunanji minister Nikos Kocjas pa je februarja v Moskvi ponujal posredovanje zaradi »neučinkovitih« sankcij EU.
V Berlinu, Bruslju in drugih evropskih prestolnicah vseeno upajo, da bo Cipras iz Moskve prišel bolj pripravljen na sodelovanje, potem ko se grška strategija kanclerke Merklove in predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja že kaže kot kombinacija zahtev po reformah in dovolj svežega denarja, da država ne bo potonila. Ciprasu bodo morda celo dovolili, da sam zastavi reforme, če bodo te prinašale rezultate. Čeprav mnogi ne izključujejo niti grškega izhoda iz evrskega območja, bi v Nemčiji radi razelektrili tudi nove zahteve za odškodnine iz druge svetovne vojne, pri čemer omenjajo okrepitev nemško-grškega sklada za spodbujanje sprave med državama.
Nemčija in Evropa pa tudi vztrajata pri prilagajanju grške državne potrošnje gospodarskim dosežkom in za zgled navajata Irsko in druge države območja evra, ki so se že prebile skozi najhujše – ter celo Grčijo prejšnjega premiera Antonisa Samarasa, ki je tudi že dosegala prve uspehe. Zdaj vladajoča Siriza pa bi se morala prej odreči prepričanju, da upniki Grčiji dolgujejo denar že zato, ker so ji omogočali zadolževanje. Zgodovinarji spominjajo, da je sodobna Grčija že vse od svojega nastanka pogosto igrala vlogo žrtve in s preveliko porabo majala že latinsko denarno unijo iz konca 19. in začetka 20. stoletja.
Nemško upanje v kompromis
Podobno tradicionalni so sicer tudi odnosi z Rusijo, ki je Grčiji v 19. stoletju pomagala pri pridobitvi neodvisnosti, druži pa ju tudi vera in sorodna pisava. Že rusko dogovarjanje s Ciprom kaže, da to državo zaradi vse bolj negotovega položaja v tradicionalni zaveznici Siriji zanimajo sredozemska pristanišča. Vprašanje je, ali bo Rusija hotela prevzeti tudi finančno odgovornost za državo, katere dolg je približno enak njihovim likvidnim deviznim rezervam, ruski finančni minister Anton Siluanov pa je januarja vseeno zagotovil, da bodo grško prošnjo za pomoč »definitivno pretehtali«, skupaj z drugimi dejavniki dvostranskih odnosov.
V Berlinu kljub temu upajo na sporazum Grčije z EU in območjem evra. Niso spregledali, da so v Sirizi pravkar odstavili avtorja svoje dosedanje gospodarske politike Johna Miliosa, malce bolj pomirljiv pa je videti tudi finančni minister Janis Varufakis, ki je profesorsko kariero zgradil na domnevi, da morajo države s trgovinskim presežkom že zaradi svojih sebičnih interesov pomagati tistim s primanjkljaji. V Berlinu upajo, da zagovornik siromakov ni spravljivejši le zato, ker ga je sram svojega proti Nemčiji iztegnjenega sredinca in ker so mediji polni poročil o njegovem luksuznem stanovanju v Atenah ter vili na otoku Aegina, ki jo oddaja za pet tisoč evrov na teden.
