Tiskane izdaje
Calais ni samo grdo francosko ogledalo, ampak sramota Evrope. Na tisoče vedno novih prebežnikov je že leta prisiljenih životariti v nevzdržnih razmerah v improviziranem kampu Džungla, se potikati po okolici in čakati na priložnost za prebeg v Veliko Britanijo. Pritiskov, da je treba urediti problematiko, je ves čas veliko, pripravljenosti, da bi dokončno poskrbeli za red, pa je bilo doslej bolj malo.
Medtem ko so oblasti odločene, da je − kot se izteka ultimat, ki so ga dali v prefekturi − južni del kampa treba evakuirati, bo zdaj odločilna presoja upravnega sodišča v Lillu, na katero so se obrnili deseterica humanitarnih organizacij in okrog 240 migrantov: z zahtevo za ohranitev kampa. Sodnica si je pred dnevi, kot so zapisali pri Mondu, ogledovala na terenu, »ali bi evakuacija pomenila kršitev osnovnih pravic posameznikov«. Trenutno v Džungli životari okrog 3700 migrantov, kakih 1200 jih biva v ogrevanih zabojnikih, ki so jih priskrbeli pred tedni. Na spornem jugu kampa se jih menda zadržuje okrog tisoč oziroma po nekaterih drugih virih kar večina: več kot 3450.
Poteza Belgije
Predsednik francoske vlade Manuel Valls je zagotovil, da zaradi delne evakuacije kampa prebežniki ne bodo pahnjeni v še večjo bedo, saj da bo potekala počasi, spoštljivo in dostojanstveno. Bojazni, da bo trpljenja še več, je veliko, sploh ker je v calaijski Džungli, kakor opozarjajo pri človekoljubni organizaciji France Terre d'Asile, tudi okrog 330 mladoletnih oseb brez spremstva. Četrtina je mlajših od 15 let, najmlajši šteje komaj sedem let; kakih 90 jih ima na Otoku svojca.
Zaradi napovedi, da bo Francija (deloma) odstranila Džunglo, je pričakovati, da bodo zrasli drugi improvizirani tabori, in tudi Belgija je pred dnevi napovedala, da bo do nadaljnjega spet vzpostavila nadzor na meji. Da se ne bi tisoči prebežnikov preusmerili v Belgijo, naj bi poskušalo preprečiti od 250 do 290 policistov, razvrščenih »na strateških točkah« ob francosko-belgijski meji. Po podatkih belgijskega notranjega ministrstva so bili uspešni že prvo noč, ko so v Adinkerkeju prestregli 32 ljudi. Minister Jan Jambon je jasno povedal, da takšnih improviziranih kampov, kot je sramotna Džungla v Calaisu, nočejo na belgijskih tleh. Ekonomske in socialne posledice bi bile očitne, na obali in za pristanišče Zeebrugge, od koder vozijo trajekti proti Veliki Britaniji − podobno kakor zaradi neurejene priseljenske problematike trpi turizem v Calaisu in je vedno bolj nezadovoljno domače prebivalstvo. Z odločitvijo o vzpostavitvi mejnega nadzora se je Belgija postavila v družbo schengenskih držav: Francije, Nemčije, Avstrije, Danske, Norveške, Švedske, ki so to že storile.
Glasovi razuma
Da je treba calaijsko problematiko reševati celostno, sistemsko ter sploh Francija in Velika Britanija z roko v roki, že leta zaman opozarjajo občutljivi glasovi razuma. Zdaj svarijo, da politika z buldožerji ne bo rešila ničesar, težav se je treba lotiti pri izvoru. Takšno je bilo tudi sporočilo britanskega igralca Juda Lawa, ko je pred dnevi hodil po blatni Džungli in ozaveščal domačo in tujo javnost, v kakšno neznosnost so pahnjeni tamkajšnji otroci.
»Treba je najti rešitev, posebno za otroke. Šokantno je, da tako blizu Londona in Pariza živijo ljudje, in med njimi na stotine otrok, v tako strašnih razmerah. Če bodo uničili dve tretjini kampa, ne vemo, kaj se bo zgodilo z njimi.« Ciniki so zvezdnika brž označili za samopromotorja, češ da si dela reklamo ...
