Še en polomljeni evropski trikotnik

Evropska unija po napovedanem odhodu Velike Britanije išče nove oblike sodelovanja med največjimi članicami povezave. Po nedavnem srečanju premierov Francije, Nemčije in Italije so 25. obletnico ustanovitve »weimarskega trikotnika« izkoristili tudi zunanji ministri Francije, Nemčije in Poljske.

Vlade treh največjih članic EU, ki skupaj štejejo kar 180 milijonov prebivalcev, bi morale tudi zaradi predvidenega izstopa Velike Britanije veliko tesneje sodelovati, je bilo skupno sporočilo zunanjih ministrov Nemčije, Francije in Poljske. Tako bi tudi s svojim zgledom pomagale utrditi prizadevanja za ohranitev Evropske unije, so poudarili Frank-Walter Steinmeier, Jean-Marc Ayrault in Witold Waszczykowski. »Še bolj intenzivno sodelovanje bi ob vseh izzivih, ki so pred Evropo, povezavi dalo nov impulz«, so zapisali ministri, ki so se med drugim izrekli za »bolj fleksibilno Evropo«, ki bo upoštevala »različne nivoje pripravljenost« nekaterih članic pri nadaljevanju integracijskih procesov. Dogovorili so se tudi o obnovitvi rednih srečanj med šefi držav in vlad weimarskega trikotnika, kajti od zadnjega takega srečanja je minilo že pet let.

Daleč od nekdanje povezave

Za Evropo, ki se sooča z vse hujšim težavami, bi bila taka obnovitev stikov med tremi velikimi narodi najbrž koristna. Ne gre namreč le za povsem različne predstave Poljske in Nemčije o rešitvi begunske krize, ki jih ob obletnici weimarskega trikotnika ni bilo mogoče spregledati, ampak tudi za vse bolj različne poglede Berlina, Pariza in Varšave na razvoj Evrope, njene demokratičnosti in integriranosti, če upoštevamo še ukrajinsko krizo in odnose z Rusijo, pa tudi njene varnosti.

Četrtstoletnica weimarskega trikotnika, ki so ga 28. in 29. avgusta 1991 v turingijskem Weimarju ustanovili nekdanjih zunanji ministri Nemčije, Francije in Poljske Hans-Dietrich Genscher, Roland Dumas in Krzysztof Skubiszewski, ob upoštevanju naštetega najbrž ne bi mogla biti dlje od vizij o »prihodnosti Evrope«, ki so jih takrat zapisali ministri. Tako imenovani »weimarski format« je bil namreč pred 25. leti plod vizionarske »skupne odgovornosti za Evropo« po padcu berlinskega zidu, predvsem pa želje, da bi novo nastale demokracije, pri čemer ni bila mišljena zgolj Poljska, ampak tudi vse srednje in vzhodnoevropske države, kar se da intenzivno vključili v Evropsko unijo in Nato.

Toda že leta 2004, kmalu po začetku iraške vojne, ki sta se jih takratni nemški kancler Gerhard Schröder in francoski predsednik Jacques Chirac skupaj uprla, Geroge Bush mlajši pa je Evropo potem hitro razdelil na »staro« in »novo«, je weimarski trikotnik izgubil svoj pomen. Ob izbruhu ukrajinske krize so ga vse tri članice leta 2014 s skupnim spodbujanjem pogovorov med ukrajinskim predsednikom in opozicijo sicer skušale obnoviti, vendar se ni obneslo.

Nova politična dinamika

Vsi kasnejši evropski dogodki od begunske krize do nove ruske »nepreračunljivosti« po priključitvi Krima in vzhodnoevropskega, predvsem pa ameriškega (Natovega) odziva nanjo, so skupaj s teroristično nevarnostjo in brexitom potem samo še dodatno zamajali Evropo in s tem pokopali tudi weimarski trikotnik. Čeprav bi bilo sodelovanje takih ključnih evropskih držav, kot so Nemčija, Francija in Poljska, še kako zaželjeno. V celotno evropsko dogajanje bi namreč lahko vneslo vsaj nekaj prepotrebnega občutka stabilnosti in kontinuitete. Vendar so možnosti za kaj takega daleč od politične realnosti.

Poljski zunanji minister Witold Waszczykowski je po vseh poljskih povolilnih preobratih še aprila letos weimarski forum razglasil za izpetega, Poljska pa se je kot ena ključnih vzhodnoevropskih držav očitno znova bolj intenzivno preusmerila na višegrajsko skupino. Ta znotraj EU vse bolj postaja nekakšna interesna povezava držav, ki nasprotujejo predvsem begunski politiki nemške kanclerke Angele Merkel, po svoje pa že predstavlja tudi nekakšno drugačno, bolj avtoritarno evropsko »demokracijo« Orbanove ali celo Erdoganove vrste in izrazito proameriške varnostne poglede na Putinov Rusijo.

Če temu dodamo še francoske gospodarske in reformne težave, predvsem pa zaradi več zaporednih terorističnih napadov samo še z varnostjo in terorizmom obsedenega francoskega predsednika, potem weimarski trikotnik med tremi za prihodnost EU še kako pomembnimi velikimi članicami ne bi mogel biti bolj različen, kot je.

Vsaka država vleče na svoje, pa vendar bo prav v tem trikotniku med Francijo, Nemčijo in Poljsko, ki je največja med vzhodnoevropskimi demokracijami, treba poiskati skupne rešitve. Gre namreč za ključne odnose Vzhod-Zahod, brez katerih ni združene Evrope, podobno kot je ni, če v trikotniku med Nemčijo, Francijo in Italijo tem trem ključnim članicam ne bo uspelo najti povezav med gospodarsko močnim severom in po mediteransko ležernim jugom EU.