Še eno leto izzivov za kanclerko Angelo Merkel

Berlin – Kanclerka Angela Merkel je lansko leto ocenila za neverjetno, veteranki evropske politike pa obljublja še več pretresov letošnje: integracija milijona lanskih pribežnikov se še ni dobro začela, a čedalje nevarnejša bližnja krizna žarišča že napovedujejo nove. V letu pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami bodo lahko Nemci pokazali (ne)zadovoljstvo na vrsti deželnih in lokalnih.

V prvem desetletju vladavine je Angela Merkel veljala za železno kanclerko z nezmotljivo sposobnostjo prevlade v svetovnih in evropskih krizah, ob vstopu v letošnje leto pa je osebnost leta 2015 revije Time videti ranljiva kot še nikoli. Napetosti na evropskem obrobju, ki so lani privedle v državo več kot milijon prosilcev za azil, se spet nevarno razgrevajo, okus po terorizmu pa je ob novem letu izkusila tudi Nemčija. V bavarskem Münchnu so sprožili alarm zaradi domnevnih iraških in sirskih teroristov.

Kanclerka vztraja pri svoji že znameniti mantri: »Zmogli bomo!« in z njo doma pridobiva naklonjenost vseh, ki verjamejo v nemško in evropsko odgovornost za pomoč beguncem. Danska je na mejah z Nemčijo pravkar uvedla kontrole, na tako imenovani balkanski poti pa podiranje novih begunskih rekordov morda še najbolj preprečuje zima. Za Angelo Merkel je zato še naprej prednostna naloga skupni nadzor nad mejami EU, a nekatere evropske države še naprej raje potiskajo begunski problem v nemško naročje.

Te težave se že kažejo tudi na nemškem notranjepolitičnem odru. Nacionalistična Alternativa za Nemčijo (AfD) po javnomnenjskih raziskavah dobiva že več kot 10 odstotkov in če so Angeli Merkel morda zdaj naklonjeni številni na politični levici, bo za njeno CDU in unijo CDU/CSU na volitvah odločilna podpora konservativne Nemčije. Alternativa za Nemčijo je še vedno veliko šibkejša od sorodnih strank v Franciji, Danski ali Avstriji, a je nedavno kljub vodstvenim in drugim težavam med somišljeniki v komaj treh tednih zbrala 2 milijona evrov. Konkurence na skrajno desnem koncu se močno zavedajo pri bavarski CSU, sestrski stranki kanclerkinih krščanskih demokratov, in odločno zahtevajo omejitev priseljevanja na največ 200.000 prišlekov. Deželni premier Horst Seehofer verjame, da lahko hitro starajoča se Nemčija z velikimi potrebami po izučeni delovni sili integrira toliko ljudi, več pa ne.

»Tako ne bo šlo naprej«

Čedalje bolj živčni so tudi kanclerkini socialdemokratski koalicijski partnerji. »Avtohtoni konservativci v CDU nimajo več politične domovine,« je v časopisnem intervjuju poudaril parlamentarni prvak SPD Thomas Oppermann, ki pa ga najbrž bolj skrbi padanje priljubljenosti njegove stranke. A tudi kanclerki ne more biti vseeno, kaj se dogaja v njeni vladni koaliciji, potem ko volivci pripisujejo zasluge za najnižjo zajamčeno plačo, zgodnejše upokojevanje in podobne socialne programe bolj njej kot socialdemokratom, ki so jih uveljavili. (Ordo)liberalni nemški ekonomisti, ki so doslej bolj podpirali konservativce, nasprotno vladi čedalje glasneje očitajo zanemarjanje prav tistih reform, ki jih pridiga drugim.

»V minulih letih se politika ni osredotočala na učinkovitost gospodarskih procesov, v središču je bilo razdeljevanje doseženega,« je zapisal voditelj essenskega instituta RWI in eden od tako imenovanih gospodarskih modrecev Christoph M. Schimdt. »Tako ne bo šlo naprej.« Tudi za nekatere druge ekonomiste nemške liberalne šole 1,6- odstotna gospodarska rast v pogojih rekordno nizkih obrestnih mer, najnižje menjalne vrednosti skupne evropske valute od njene ustanovitve in zgodovinsko nizkih cen fosilnih goriv ni zadostna. »Podobno kot v južnoevropskih državah pred finančno krizo rast v Nemčiji poganjata gradbeni sektor in potrošništvo, industrija pa zmanjšuje investicije,« je v Weltovi publikaciji Bilanz zapisal gospodarski svetovalec Frank A. Linden. Dodal je, da je denarja več kot dovolj, ne pa tudi zaupanja v domači razvoj.

Kritični ekonomisti se bojijo novih težav, če poklekne kakšen od sedanjih stebrov nemškega gospodarskega blagostanja ali se spet zaostri katera od tlečih evropskih ali mednarodnih kriz. Že prvi dnevi letošnjega leta prinašajo nove alarme. Padec vrednosti kitajske in nekaterih drugih azijskih borz je v ponedeljek prizadel tudi nemški Dax, s kitajskimi tržišči pa je močno povezana tudi nemška avtomobilska industrija ter še posebej največje avtomobilsko podjetje Volkswagen, ki si še ni opomoglo po razkritju velikopoteznih goljufij pri prikazovanju dizelskih in tudi nekaterih bencinskih izpuhov. Vprašanje je, ali so to le običajna borzna prilagajanja ali se v veliki meri državno dirigiranemu kitajskemu gospodarstvu približuje trenutek tržne resnice.

Nemško in druga razvita gospodarstva so se morala v minulih letih že prilagoditi manjšemu povpraševanju v drugih nekoč hitro razvijajočih se državah, kot je Brazilija ali Rusija. V zadnjem obdobju so to uspešno nadomestili na ameriškem trgu, a tudi v ZDA še niso rešene vse uganke denarne politike. Tudi v Berlinu pa se dobro zavedajo nevarnosti izbruha zunanjepolitičnih apetitov zaradi gospodarskih in energetskih težav, stičišče teh pa je Nemčiji in Evropi sosednji Bližnji vzhod. Nizka cena nafte, ki jo je doslej spodbujala predvsem Saudska Arabija, še zaostruje že tradicionalne napetosti med sunitskim in šiitskim islamom, zdaj vidne tudi v čedalje bolj sovražnih odnosih med Riadom in Teheranom. Morilski vzpon Islamske države ali želja po zaščiti starih zaveznikov sta vanje vključila vrsto držav, od Rusije in ZDA do Francije, Velike Britanije in Nemčije.

Če se bo položaj še zapletal, so morda neizbežne tudi nove gigantske begunske procesije, z njimi pa skoraj zagotovo še večji strah pred terorističnimi napadi. Kanclerka stavi na skupno zavarovanje evropskih meja in druge izraze evropske solidarnosti, a mnogi za sedanje težave obtožujejo prav njo. Nobenega dvoma ni, da bo morala Angela Merkel za reševanje svoje države in vse Evrope spet pokazati vse svoje državniške sposobnosti.