Tiskane izdaje
Največja težava pri preprostih, praviloma močno poenostavljenih populističnih rešitvah, s katerimi si politiki tako radi nabirajo točke v javnosti, je, da jih je, ko so enkrat sprejete, zelo zapleteno ali skorajda nemogoče uresničiti. Vsaj ne brez hudih posledic.
Britanski referendum o izstopu iz EU, s katerim so Otočani prejšnji četrtek šokirali Evropo in svet, v marsičem pa tudi sami sebe, je zagotovo ena takih populističnih in na hitro danih predvolilnih obljub, ki se je zdaj, ko so jo volivci izglasovali, spremenila v moro za Veliko Britanijo in tudi za Evropo. V Bruslju se evropski politiki s predsednikom komisije Jean-Claudom Junckerjem na čelu zdaj privoščljivo – malce pa tudi zato, da se za podoben korak ne bi odločila še kakšna druga članica – sklicujejo na to, da poti nazaj ni več, da je kocka padla in da je treba izpeljati brexit čim prej. Popustila je celo kanclerka Angela Merkel, ki se ji sprva pri ločevanju od Britancev ni nikamor mudilo, po vrhu EU pa je na lepem prepričana, da je stvar dokončna in da ne kaže več mencati.
Na Otoku so razmere po brexitu videti še veliko bolj kaotične. Zdaj tako rekoč že bivši premier David Cameron, ki je zakuhal zadevo s svojim nepremišljenim predvolilnim prilizovanjem evrofobom, si seveda ne želi oditi v zgodovino kot tisti, ki je spravil Veliko Britanijo iz EU in jo pahnil v negotovost. Zato bi formalno odločitev o izstopu raje prepustil nasledniku. Ta pa bo znan šele enkrat oktobra. Britanci, ki jim finančni minister po vseh predreferendumskih pravljicah o tem, koliko da bodo prihranili z ločitvijo od »požrešnega« Bruslja, že napoveduje višje davke in dodatno proračunsko varčevanje, medtem hektično »guglajo«, kako se izogniti posledicam odločitve. Škoti grozijo s ponovitvijo referenduma o odcepitvi, na tisoče Severnih Ircev je menda že zaprosilo za Irski potni list, 3,6 milijona Britancev pa je podpisalo »antibrexit« peticijo.
Kako dokončen je brexit?
Ker je zmeda po referendumu na Otoku in v Evropski uniji velika in ker se obe strani dobro zavedata, da bodo posledice morebitnega odhoda Velike Britanije na obeh straneh Rokavskega preliva trajale še najmanj desetletje, mnogi že preigravajo možnosti, ki bi Veliki Britaniji na koncu vendarle omogočile ostati v EU. Vsaj teoretično namreč še vedno obstajajo. Najbolj priročna in tudi najverjetnejša je britansko zavlačevanje pri uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe, po katerem mora Otok uradno zahtevati izstop iz Unije.
Velika Britanija bi si v tem času poskusila z EU izpogajati kar se da ugoden status tudi v prihodnje, hkrati pa bi se ustrezno dogovorila tudi z vsemi »tretjimi deležniki«, na katere bi se morala ob morebitnem izstopu nujno preusmeriti. Ker čas naredi svoje, bi se zdaj povsem hektične razmere sčasoma lahko precej umirile, izstop pa na koncu praktično sploh ne bi bil več to, kar je videti zdaj.
Parlament ne da soglasja
Druga možnost, ki jo premlevajo poznavalci, je, da britanski parlament, ki mu ni nujno upoštevati volje ljudstva, prepreči izstop iz EU. Referendum je bil namreč posvetovalne narave, zato ga poslancem ni nujno upoštevati. Parlament po tej varianti preprosto »ne aktivira« 50. člena lizbonske pogodbe, s katerim bi moral seznaniti Bruselj z izstopom, in zadeva je končana. »Ker tega nismo dolžni narediti, lahko kadarkoli ustavimo neumnost,« pravijo nekateri laburistični poslanci, ki navijajo za to, da bi parlament glasoval neodvisno od izida referenduma.
Toliko bolj, ker so celo številni poslanci, ki so minuli četrtek glasovali za »leave«, v zadnjih dneh menda spremenili mnenje. Do tega imajo vso pravico. Britanski poslanci namreč niso delegati svojih volilnih okrožij, ampak so izvoljeni predstavniki ljudstva, ki odločajo samostojno in po svoji vesti. Njihova naloga torej ni zgolj prenašanje volje ljudstva v parlament, ampak samostojno politično odločanje. Kar pa kljub vsemu ni tako preprosto, kot je slišati. Malo verjetno je namreč, pravijo poznavalci, da bi si poslanci ob tako vroči temi, kot je referendum, dovolili ignorirati voljo ljudstva. Ker na Otoku demokracijo še vedno razumejo precej »direktno«, bi to pomenilo odreči se vsakršni možnosti biti še kdaj izvoljen.
Upor Škotov in Severnih Ircev
Tretja možnost je, da Škotska in Severna Irska, ki sta jasno glasovali za obstanek v EU in bili na referendumu preglasovani, zahtevata svojo pravico, ki jima pripada kot dvema od štirih enakopravnih konstitutivnih narodov. Večina sicer trdi, da je bil referendum izglasovan z 52 : 48, toda rezultat je s škotskega ali severnoirskega stališča mogoče brati tudi kot neodločen − 2 : 2. Dva izmed štirih narodov sta namreč glasovala za obstanek v EU. Proti volji Škotske in Severne Irske oba naroda izključiti iz EU pa bi bilo neustavno.
Predvsem bi to lahko ogrozilo enotnost Združenega kraljestva. Prva ministrica Škotske Nicola Sturgeon zato že govori o možnem vetu in o tem, da bi leta 1999 konstituirani škotski regionalni parlament v Edinburgu zavrnil soglasje k brexitu (pravna mnenja, ali ima to moč, so različna), medtem ko na Severnem Irskem spet čedalje glasneje razmišljajo o združitvi z Republiko Irsko. Številni Severni Irci imajo namreč že zdaj pravico do dvojnega, britanskega in irskega državljanstva, takoj po referendumu pa se je močno povečalo število Severnih Ircev, ki so vložili prošnjo za državljanstvo in irski potni list.
Ponovitev referenduma
Izid referenduma lahko teoretično razveljavijo tudi Britanci sami. Z novim referendumom. Več kot 3,6 milijona prebivalcev Otoka je do zdaj podpisalo peticijo, s katero zahtevajo »exit iz brexita«. Predvsem številni mladi, ki so večinsko glasovali za EU, pa tudi na celini zaposleni Britanci, so skupaj s prepričljivo večino Londončanov ogorčeni nad tem, kar se je zgodilo. Za povrhu prihajajo na dan številne malverzacije, ki so si jih v predreferendumski kampanji dovolili najbolj vneti zagovorniki brexita, od očitnih laži Nigela Faragea, po katerih naj bi London na teden Bruslju nakazoval po 350 milijonov funtov (o denarju, ki ga Velika Britanija dobi nazaj v obliki subvencij, pa nič), do tistega ključnega slogana »brexitovcev«, da hočejo »nazaj državo, ki jim jo je ukradla EU«.
Kot je videti le nekaj dni po referendumu, te države, kot pravijo najbolj cinični nasprotniki brexita, kmalu ne bo več, če bo šlo tako naprej. Nov referendum je torej ob upoštevanju vseh dejstev, ki so se pokazala že v tednu dni, še vedno mogoč. Dokler Velika Britanija uradno ne sproži 50. člena evropske pogodbe. Vsaj teoretično, pravijo poznavalci. Če se bo o tem moral odločati šele nov britanski premier in če to ne bo ravno kakšen nad brexitom navdušen Boris Johnson, pa morda tudi praktično. Navsezadnje tak ponovljeni referendum, kadar rezultati prejšnjega ne ustrezajo nikomur, v EU ne bi bil nič novega.
