Šivankino uho med Vardarjem in Triglavom

Bruselj – Evropska unija je sicer sama sebi postavila ultimat, a tudi če do njegove izteka ob vrhu s Turčijo 7. marca ne bo našla prepričljive rešitve, se ne bo zgodila katastrofa, ampak se bo prebijanja skozi begunsko krizo nadaljevalo.

Novo dinamiko je sprožila odločitev držav ob balkanski poti pod patronatom Avstrije, da postanejo nekakšno šivankino uho. Niso le zmanjšale števila ljudi, ki jih spuščajo proti severu, ampak so začele tudi usklajeno in strožje »filtrirati« migracijski tok. Na makedonski meji z Grčijo zapirajo pot tako Irancem, Pakistancem in Afričanom kot tudi Afganistancem. Ti so bili lani druga največja skupina prebežnikov. Po novem so na Balkanu vnaprej razglašeni za gospodarske migrante, čeprav se je stopnja priznanja mednarodne zaščite v EU lani zanje gibala okoli 70 odstotkov.

Zaradi vse bolj zaprtih vrat držav na Balkanu grozi Grčiji humanitarna kriza. Čeprav so v Grčiji več mesecev vedeli, da se bo tok prej ali slej začel ustavljati, niso imeli dovolj zmogljivosti in politične volje, da bi se temeljito pripravili na take razmere. Tudi s pomočjo iz EU in Združenih narodov niso zagotovili načrtovanih namestitev za 50.000 ljudi. Grčija – tako kot druge države na begunski poti, med njimi tudi Slovenija – ni hotela, da bi na njenem nastali veliki zbirni centri, v katerih bi prebežniki dolgo čakali na premeščanje po EU ali na vrnitev (gospodarski migranti).

V Grčiji že čaka 25.000 ljudi, vsak dan še po 3000 novih

Po podatkih evropske komisije je v Grčiji že 25.000 beguncev in migrantov. Glede na gibanja števila prehodov čez Egejsko morje v zadnjih dneh se jim bo vsak dan pridružilo še okoli 3000 ljudi. V prihodnjih tednih, ko bo vreme lepše, naj bi se število prihodov še povečalo. Komisar za migracije, Grk Dimitris Avramopulos, svojega svarila, da Uniji grozi razpad sistema, če v desetih dneh ne bo oprijemljivega napredka, ni utemeljil. Po naknadnih bruseljskih pojasnilih EU potrebuje napredek, predvsem pri premeščanju beguncev po EU v okviru sprejetega sistema kvot.

Pogoj za zagon premeščanja je dolgo časa veljala vzpostavitev žariščnih točk za registracijo prišlekov na grških otokih. Ti, ki bi bili upravičeni do zaščite v EU, bi skladno z načrtom šli v sistem premeščenja. Druge, gospodarske migrante, bi vrnili v Turčijo ali v njihove domovine. Čeprav so bile žariščne točke v zadnji tednih vzpostavljene in se po podatkih evropske komisije v Grčiji pravilno registrira že 75 odstotkov prišlekov (lani manj kot deset odstotkov), sistem premeščanja še vedno ni začel delovati. Tudi vračanje gospodarskih migrantov ne.

Težko je pričakovati, da bo sistem kvot, ki ga je Bruselj videl kot najboljšo rešitev in je septembra po sprejetju na ravni ministrov za notranje zadeve postal del prava EU, sploh zaživel. Vzhodnoevropske članice že tako nočejo sprejemati beguncev. Da bi ljudi sploh začeli premeščati, bi jih morali zadržati na ozemlju Grčije. Tranzitne države raje, kljub kritikam Berlina in Bruslja, čim prej pošiljajo begunce naprej. Kljub opozorilom evropske komisije in sklepu zadnjega vrhu EU, po katerem tega ne bi več smelo biti, se takšna politika nadaljuje.

Premeščenih manj kot tisoč

Iz Italije in Grčije je bilo do zdaj premeščenih manj kot tisoč in članice EU ponujajo zelo malo mest zanje. Poleg tega je prosilce za azil skoraj nemogoče prisiliti, da gredo v državo, v katero nočejo. Raje bodo izbrali druge, nevarnejše poti in se s pomočjo tihotapcev odpravili proti cilju. Tudi ciljna številka za premeščanje je nekajkrat nižja, kot so napovedi gibanja beguncev. Bolj verjetno je preseljevanje beguncev neposredno iz Turčije v države koalicije voljnih.

To zahteva veliko kupčijo s Turčijo, s katero bi najprej ustavili tok beguncev čez Egejsko morje in nato neposredno sprejemali begunce z njenega ozemlja. Turčijo bi tako razbremenili. EU je že obljubila tri milijarde pomoči beguncem na njenem ozemlju, blažji vizumski režim in napredek pri pogajanjih o članstvu. Načrt ima šibke točke. Kritiki opozarjajo, da bo po drugih kanalih še vedno nadaljeval begunski tok in da razen v Nemčiji ni pripravljenosti na sprejetje večjega števila ljudi.

Zapiranje balkanske poti za zmanjšanje števila ljudi, ki na dan pridejo v Nemčijo, ima en stranski učinek. Kanclerki Angeli Merkel omogoča, da pred volitvami v treh zveznih deželah 13. marca pokaže, da se nekaj vendarle premika.