Tiskane izdaje
V duhovniškem poklicu ni prostora za ljudi, ki spolno zlorabljajo otroke, je zapisal papež Frančišek v pismu, ki so ga te dni prejeli vsi vrhovni predstojniki redov posvečenega življenja in vsi predsedniki škofovskih konferenc po svetu. Stara praksa skrivanja storilcev, da resnica ne bi vrgla grde luči na Cerkev, je nesprejemljiva. Strah pred škandali ne sme ustaviti boja proti pedofiliji, jih opozarja papež.
Papež Frančišek je dal ta teden ob baziliki svetega Petra odpreti kopalnice za brezdomce, kar je vsekakor zgodovinski dogodek, saj je ljudi, ki životarijo po pločnikih okrog vatikanskega mesta, vsaj simbolično sprejel pod svojo streho. Že pred božičem jim je simbolno razdelil sto spalnih vreč, s skupino brezdomcev je tudi obedoval. Revežem brez strehe nad glavo je dal v teh dneh neurij in deževja v Rimu razdeliti tristo dežnikov, ki so jih v vatikanskih muzejih pozabili turisti. Objavili so tudi, da je sprejel vabilo ameriškega kongresa, naj 24. septembra, ko bo obiskal Washington, spregovori izvoljencem ameriškega ljudstva, tudi to bo zgodovinski dogodek. Vsemu svetu je tudi iskreno zaupal, da je papež, ki je odprl vse poti cerkvenih komunikacij s svetom, sam hudo neroden pri delu z računalnikom.
Različni odzivi
Vse te novice so pomembne in obetavne, ko gre za spreminjanje precej pokvečene in popacane podobe o Cerkvi v svetovni javnosti. Še bolj prelomna pa je tista, ki govori o pismu, nekakšni okrožnici, ki jo je papež poslal vsem škofovskim konferencam in vsem religioznim redovom, moškim in ženskim, po vsem svetu. Pismo je bilo poslano tik pred začetkom zasedanja posebne papeške komisije za boj proti spolni zlorabi otrok v Katoliški cerkvi, ki jo vodi ameriški kardinal Sean O'Malley, v njej pa je sedemnajst članov, klerikov in laikov, med njimi tudi žrtve duhovniških pedofilskih zločinov.
Nekateri člani komisije, zlasti tisti iz vrst laikov, so pred zasedanjem v pogovorih za cerkvene medije poudarili, da so odzivi na boj proti pedofilom med škofi po svetu zelo različni, marsikje bi se radi ognili preganjanju duhovniških sobratov pedofilov, predvsem pa se bojijo, da bosta preganjanje pedofilov in objavljanje njihovih imen še bolj očrnili Cerkev.
Vsi predsedniki škofovskih konferenc in predstojniki redov posvečenega življenja so od papeža prejeli ukaz, da morajo sodelovati s komisijo, ki preiskuje pedofilske zločine. To je ukaz, ne priporočilo, razlagajo poznavalci dogajanja za vatikanskim obzidjem. Zanimivo je, da ti poznavalci govorijo in pišejo o »papeževem osebnem boju proti pedofiliji«, ker poskušajo poudariti, da se ravno vsa vatikanska srenja s tako odkritim bojem ne strinja. Da ga ne podpirajo vsi in da se bori proti tradiciji, ki jo je težko spremeniti, papež med vrsticami omenja tudi v pismu.
Zaščita žrtev
Cerkev v boju proti spolnim zlorabam, ki so jih krivi duhovniki, na prvo mesto nikakor ne sme postaviti izogibanja škandalom, pač pa mora zaščititi žrtve in popraviti vsa pretekla zmotna dejanja, škofom in redovnim voditeljem piše Bergoglio. Za nesprejemljive označi stare navade, ko so pedofile skrivali in ščitili, da njihova zla dejanja ne bi sprožala škandalov. Zaščititi moramo otroke, pa čeprav bi s tem tvegali nove škandale, je razbrati iz papeževega pisma predsednikom škofovskih konferenc in redovnim voditeljem.
Družine morajo vedeti, piše papež, da hoče Cerkev z vsemi močmi zaščititi njihove otroke in da jih lahko res zaupajo prav Cerkvi, ki je varna hiša. Škofe in duhovnike vabi, vatikanski razlagalci pravijo, da jim ukazuje, naj se srečajo z žrtvami zlorab. To je absolutna dolžnost pastirjev, je zapisal papež.
Kako resne so razmere in kako zelo so Cerkev in zaupanje vanjo prizadeli pedofilski škandali, Bergoglio pove v pozivu, naj Cerkev stori vse, kar more, da bi izkoreninila plevel duhovniških spolnih zlorab otrok in sklenila spravo z vsemi zlorabljenimi. Papež dodaja, da se je osebno srečal z nekaterimi žrtvami, zato ve, koliko so trpele in kako je kljub vsemu še vedno trdna njihova vera.
Zlasti v tistih državah, kjer je bilo pedofilskih zločinov največ ali jih je vsaj največ prišlo v javnost (Združene države Amerike, Irska, Poljska, Avstrija, Avstralija, Španija in še nekatere), težko prikrivajo trpko dejstvo, da si starši marsikje ne upajo več pošiljati otrok k verouku, osip je opazen.
Ozračje nezaupanja v Cerkev je načelo tudi ekonomske temelje župnij in škofij. O tem sicer v Vatikanu neradi govorijo, glasno in udarno se tega za zdaj loteva samo papež Bergoglio. Pričakujejo, da bo na ta dejstva opozorilo tudi novo vatikansko (nad)ministrstvo za ekonomijo, ki ga je ustanovil Frančišek, da bi počistil tudi v papeški banki, vodenje pa zaupal avstralskemu kardinalu Georgeu Pellu. Imenovanje Avstralca za vrhovnega šefa vsega gmotnega imperija Katoliške cerkve je šlo zlasti italijanskim kurijskim prelatom še bolj v nos kot imenovanje Američana O'Malleyja za vrhovnega preganjalca hudiča v podobi duhovnikov pedofilov.
