Škotinja o referendumu: Naš glas končno šteje

Ljubljana – Dr. Margaret Sutherland z Univerze v Glasgowu je ena od več kot 700.000 škotskih volivcev, ki so se predčasno odločili, ali so za ali proti odcepitvi Škotske. Svoj glas je oddala že pred včerajšnjim referendumom, saj ta zanjo in za njeno domovino tako pomemben dan preživlja v Ljubljani na mednarodni konferenci o nadarjenosti v digitalni eri, ki jo pripravlja Evropski svet za visoko sposobne (ECHA).

Kako ste se odločali, kakšna so bila vaša merila?

Vem, kakšno Škotsko si želim. Rada bi videla, da bi moralo manj ljudi po hrano k dobrodelnim organizacijam. Rada bi videla, da bi imeli vsi učenci dostop do kakovostne, učinkovite in ustrezne izobrazbe. Rada bi Škotsko, ki izreka dobrodošlico tujcem in ki ceni različnost, ki jo v družbo vnašajo različne kuture in različni ljudje. Svoje odločitve nisem zaupala nikomur, niti možu ne. Ampak odločila sem se, da bodo ti cilji še naprej moji, tudi ko se zbudim v Sloveniji in preberem novico o izidu referenduma. Družbeni sistem bo k njim bodisi pripomogel bodisi jih bo otežil, a ne bo mogel odvzeti tega, kar si želim za Škotsko kot narod.

Na družabnih omrežjih se je veliko ljudi zelo javno in zelo jasno opredelilo za ali proti. Ampak vsi so se strinjali v eni točki. Zdaj, ko je znan izid referenduma, se bomo morali o nekem narodu začeti pogovarjati. Z velikim upanjem zrem v prihodnost. Zelo me je navdušilo, da so ljudje v vseh družbenih razredih, kajti pri nas je družba še vedno zelo razdeljena na razrede, začeli govoriti o ključnih družbenih temah.

Kdo je narekoval družbeno razpravo?

Moram povedati, da mediji o referendumu po mojem mnenju niso uravnoteženo poročali. In kljub temu oziroma ne glede na to smo Škoti vendarle začeli razpravljati, kakšna družba si želimo biti. Ko sem prihajala v Slovenijo, me je taksist ob petih zjutraj pobral pred hišo in tri minute kasneje sva se že pogovarjala o referendumu, o možnih izidih, o tem, v kakšni Škotski si oba želiva živeti. Imel je drugačne poglede, ampak to je v redu. Pogovarjala sva se o najinih pogledih in izmenjevala ideje in misli. Tega sicer ne bi storila.

Na referendum se je prijavilo 97 odstotkov prebivalstva, ki lahko glasuje. Upam, da se jih bo tudi na voliščih pojavilo čim več. In ne glede na to, ali se bomo nazadnje odločili za ali proti, je zame ključno, da bi nam uspelo zajeti in tudi v prihodnje ohraniti to zanimanje najširše javnosti za temeljna družbena vprašanja, ki se tičajo vseh ljudi na Škotskem. Zdaj imajo namreč ljudje občutek, da njihov glas šteje; o družbenih in političnih vprašanjih lahko razpravljajo na racionalen in razumen način.

Omenili ste, da se bo zdaj začela razprava o nekem narodu. Kaj to pravzaprav pomeni?

Soočiti se bomo morali z izidom in dogovoriti, kaj bomo naredili zdaj, ko ga imamo. Kaj pomeni, če smo se odločili, da ostanemo del Združenega kraljestva, in kaj pomeni, če smo se odločili za samostojnost. V osrčju referenduma je pravzaprav vprašanje, kakšno Škotsko si želimo in kako naj takšni postanemo. Ne glede na izid vrnitev na status quo ni možna. Zdi se mi, da so bili v Westminstru šokirani, ko so ugotovili, kako zelo pomembno je to vprašanje za vse Škote. Premier se sprva ni posebej posvečal tej zgodbi. Ni obiskal Škotske, ni se sestal s predstavniki škotske države. Ko pa je pred dvema tednoma v raziskavah javnega mnenja začelo kazati, da je kampanja za osamosvojitv veliko bolj uspešna od kampanje proti njej, so se voditelji vseh treh parlamentarnih strank nenadoma pojavili na Škotskem. Sama iz tega razbiram, da jih je presenetilo, kako zagnani so Škoti pri odločanju o tej možnosti.

Zdaj je, kar je. Odločiti se bomo morali, kaj bomo naredili v prihodnje, ampak občutek imam, da se bo politika Westminstra do Škotske po tem referendumu temeljito spremenila.