Tiskane izdaje
Vprašanje je zastavljeno jasno in preprosto: Ali naj Škotska postane samostojna država? Snovalci referenduma o neodvisnosti dežele kiltov niso hoteli nikomur vsiljevati odgovora. Tudi ta je preprost – bodisi da bodisi ne –, zato pa takšne v primeru potrditve plebiscita prav gotovo ne bodo posledice: ne za Škote ne za druge prebivalce Združenega kraljestva.
Šest tednov pred referendumom o morebitni odcepitvi Škotske od Londona je referendumska kampanja v polnem zagonu. Čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da je prednost, tako kot vseskozi, na strani privržencev ohranjanja statusa quo – po zadnjih raziskavah bi neodvisnost Škotske trenutno podprlo približno 40 odstotkov volivcev, proti bi se jih izreklo 46 odstotkov, ostalih 14 odstotkov pa je še vedno neodločenih –, zagovorniki škotske neodvisnosti v nagovarjanju volivcev ne popuščajo. Enkratna priložnost, zmanjšati zaostanek za kampanjo »Bolje nam je skupaj« pod vodstvom nekdanjega britanskega finančnega ministra Alistaira Darlinga, se jim je v obliki televizijskega soočenja ponudila v torek, a je niso izkoristili.
V nasprotju s pričakovanji škotskemu premieru in vodji Škotske narodne stranke (SNP) Alexu Salmondu, ki slovi kot odličen retorik, ni uspelo nadigrati umirjenega Darlinga. Med drugim je dejal, da bi morali Škoti sami odločati o prihodnosti, saj države nihče ne bo vodil bolje od ljudi, ki v njej živijo in delajo; a je Darling, prav tako Škot, po drugi strani poudaril, da je tveganje preveliko. »Če se odločimo oditi, poti nazaj ne bo,« je posvaril.
Svarila pred tveganji, ki bi jih prinesla morebitna odcepitev Škotske od Londona, so vseskozi taktika nasprotnikov neodvisnosti. Ti med drugim trdijo, da samostojna Škotska ne bo mogla obdržati britanskega funta, saj je London zavrnil možnost denarne unije, kar bo močno oslabilo njeno gospodarstvo. Po predvidevanjih privržencev skupne države bo v primeru potrditve referenduma ogroženih več tisoč delovnih mest, neodvisna Škotska pa bi se lahko znašla tudi pred veliko prepreko pri članstvu v Evropski uniji, za katero se zavzema.
London poskuša še neodločene volivce, ki bi lahko bili jeziček na tehtnici, pritegniti na svojo stran ne le s poudarjanjem tveganj, ki bi jih prinesla morebitna neodvisnost, kar so njeni zagovorniki označili za »kampanjo strahu«, ampak tudi s ponujanjem sladkorčkov. Tako so voditelji treh največjih britanskih strank, konservativni premier David Cameron, njegov namestnik in prvi mož liberalnih demokratov Nick Clegg ter vodja opozicijskih laburistov Ed Miliband, škotskemu parlamentu holyroodu pred dnevi obljubili več pristojnosti na področju davkov in socialne varnosti, seveda če Škotska ostane del Združenega kraljestva.
V taboru zagovornikov samostojnosti jim ne verjamejo in pravijo, da s tovrstnimi »obupanimi poskusi podkupovanja« samo pogrevajo stare obljube, ki jih na koncu ne bi izpolnili. »Edini način, da Škotska dobi vsa pooblastila, ki jih potrebuje, da bi postala boljša dežela, je neodvisnost,« trdijo. Prepričani so tudi, da so spregledali resnične in nikakor ne altruistične vzroke za angleško nasprotovanje odcepitvi: z morebitno škotsko neodvisnostjo Britanija namreč ne bi ostala le brez nafte in zemeljskega plina iz Severnega morja, prilivov v davčno blagajno in prostora za shranjevanje jedrskih konic, več kot 300 let stari uniji, ki je nekoč obvladovala skoraj tretjino sveta, bi močno padel tudi diplomatski ugled. Pa ne le to – po mnenju poznavalcev bi bil lahko vprašljiv celo njen stalni sedež v varnostnem svetu Združenih narodov.
Za zdaj so vse možnosti odprte. Na nedavnem soočenju ne eni ne drugi strani ni uspelo zadati odločilnega udarca. Čeprav so nasprotniki škotske neodvisnosti vseskozi v prednosti, gre poudariti, da separatisti ves čas zmanjšujejo zaostanek, na voljo pa imajo še nekaj tednov – in to na vrhuncu referendumske kampanje.
