Tiskane izdaje
Kaže, da bodo škotski nacionalisti na majskih volitvah postali tretja največja politična sila v britanskem parlamentu in s tem potencialni zavezniki laburistov, če nobena od dveh največjih parlamentarnih strank ne bo sposobna sama sestaviti vlade.
Če na zadnjih volitvah pred petimi leti še ni bilo čisto jasno, da je obdobje dvostranske demokracije v Britaniji končano, se je manj kot dva meseca pred prihodnjimi takšnemu sklepu težje upreti.
Britanija je leta 2010, prvič po koncu druge svetovne vojne, dobila koalicijsko vlado. Ta je bila neizbežna, saj vodenje manjšinske vlade ni prišlo v poštev, novih volitev in čakanja pa si država pod pritiskom velikih ekonomskih in javnofinančnih izzivov ni mogla privoščiti. Po več dneh napornih pogajanj sta prvaka konservativne stranke in liberalnih demokratov David Cameron in Nick Clegg sklenila zavezništvo, ki je proti pričakovanjem in kljub nekaterim ideološkim razlikam zdržalo celih pet let.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da bo izid majskega glasovanja podoben tistemu na zadnjih volitvah, ko nobena od dveh največjih strank ni prejela dovolj glasov, da bi sama sestavila vlado. Medtem ko bosta konservativni in laburistični tabor po vsej verjetnosti dosegla približno enak rezultat kot pred petimi leti, se bo največja sprememba zgodila na tretjem mestu, kamor se bo uvrstila Škotska narodna stranka (SNP). V parlamentu bo po novem imela od 40 do 55 poslancev oziroma dvakrat več kot liberalni demokrati, ki bodo zdrsnili na četrto mesto.
Vodstvo SNP je pred časom dalo jasno vedeti, da ne namerava skleniti kakršnegakoli dogovora s konservativci, ne izključuje pa možnosti podpiranja manjšinske laburistične vlade.
Jeziček na tehtnici
Prva škotska ministrica in predsednica SNP Nicola Sturgeon se, podobno kot Nick Clegg leta 2010, zaveda moči, ki jo daje stranki dober volilni izplen. Pred nekaj tedni je v pogovoru za BBC opisala oblikovanje zavezništva z laburisti kot izid, ki je najbolj pri srcu škotskim volivcem (in s tem tudi SNP). Seveda pri vsem tem ne gre brez postavljanja in izpolnjevanja določenih pogojev: Nicole Sturgeon od prvaka največje opozicijske stranke Eda Milibanda pričakuje občutno povečanje javne porabe in končanje »tihega konsenza« o potrebi po nadaljevanju varčevalnih politik.
Njena zahteva se zdi uresničljiva, saj je primerljiva z obljubami, ki so jih laburisti pripravljeni dati britanskim volivcem.
Med strankama je veliko vzporednic tudi glede vprašanj prihodnosti britanskega zdravstvenega sistema, brezposelnosti med mladimi, zelene energije in nadaljnjega članstva države v EU. Toda tu so še druge teme, o katerih njuni pogledi ostajajo različni. Daleč najpomembnejša se nanaša na vprašanje škotske neodvisnosti. SNP tudi po padcu lanskega referenduma še vedno vztraja, da se bo Škotska nekoč odcepila od Združenega kraljestva in postala samostojna ter neodvisna država. Toda največ, kar lahko pričakuje od zavezništva z laburisti, je večja stopnja avtonomije. Težko je napovedati, kako bi sprejeli takšen kompromis člani stranke, kaj šele njeni volivci.
Negativna kampanja
V vodstvu laburistov vztrajajo, da nameravajo dobiti večino glasov in da sklepanje koalicij po volitvah ne bo potrebno. Finančni minister v senci in drugi človek v stranki Ed Balls je dejal, da sklepanje koalicij ni del njihovih načrtov. A zavezništva s SNP vseeno niso pripravljeni izključiti. Enako taktiziranje je mogoče zaslediti na drugi strani političnega spektra, ko gre za ugibanja o morebitnem dogovoru med torijci in UKIP. Davidu Cameronu se v nasprotju z Milibandom ni treba bati, da ga bo druga stran obtožila pajdašenja z ljudmi, katerih glavni cilj je povzročiti razkroj Združenega kraljestva.
Predsednik vlade Cameron je tekmeca za najvišji položaj v soboto pozval, naj »v dobro države« javno zavrne možnost oblikovanja koalicije s škotskimi nacionalisti. Torijci so naslednji dan na svojem najnovejšem volilnem plakatu upodobili Alexa Salmonda, nekdanjega voditelja SNP, in Milibanda, ki je v njegovem žepu. Plakat je še en primer negativne volilne kampanje, s katero poskušajo konservativci preusmeriti pozornost s samih sebe.
Pri tem jim ustrezajo tudi rezultati javnomnenjskih anket med volivci levice in znaki razhajanja v vrstah opozicijskih poslancev. 51 odstotkov vprašanih nasprotuje povezovanju s Škotsko narodno stranko, je ta teden pokazala anketa, ki jo opravlja lord Ashcroft. V isti anketi sta skoraj dve tretjini vprašanih britanskih volivcev dejali, da v prihodnji vladi nočeta videti SNP.
