Slovenci v Veliki Britaniji o brexitu

Zakaj v Britanijo? Kateri so prvi izzivi? Kaj za njih pomeni brexit? Odgovarjajo Slovenci, ki so svojo srečo poskusili na Otoku.

M. Č., Mo. B., Ma. Ja., Pi. K., K. Š.
sob, 20.02.2016, 12:00

Boštjan Bregar, podjetje Marg

Čeprav brexit predstavlja veliko in aktualno temo na Otoku, sam ne verjamem, da bo takšna ali drugačna odločitev Britancev na referendumu dolgoročno vplivala na naše delo in podjetje. Angleži so znani po tem, da intenzivno vabijo podjetnike in lastniški kapital. Zato sem prepričan, da bodo naredili vse, da bodo za podjetnike ostali zanimiva in konkurenčna destinacija.

Sami v Veliki Britaniji delujemo že tretje leto, pridobili smo angleški kapital in v Londonu vzpostavili trženjsko, produktno, prodajne funkcije. V tej funkciji zaposlujemo Angleže, Francoze in enega Indijca. Ne verjamemo, da se bo njihov status v srednjeročnem obdobju spremenil.

Tudi moja osebna situacija se ne bo radikalno spremenila. Že tretje leto živim na relaciji London-Ljubljana. Družina živi v Ljubljani sam pa preživim od 200 do 250 dni na leto v Angliji. Trenutno dostopni podatki kažejo, da se moj osebni položaj v prihodnosti ne bo spremenil. Bomo pa vsekakor pozorno spremljali dogovarjanje med Britanci in Evropsko unijo.

Boštjan Bregar. Foto: Roman Šipič/Delo

Tanja Stankovič, podjetnica

Slovenija je lepa in ležerna dežela, ampak jaz sem pogrešala širino in raznolikost. Človek najhitreje zraste, če zamenja okolje, če se vrže v nepoznano in se preizkusi. Možna sta le dva izida - ali splavaš ali pa se nekaj novega naučiš (in nato ponoviš vajo nekoliko bolj pameten). Zato sem prišla v London.

Na začetku je bilo veliko učenja, sedaj mi gre plavanje že boljše. Ampak učenja je še vedno veliko in tako je prav. Začela sem na klasičen način z redno službo, kasneje sem temu dodala »popoldanski« posel in sedaj s poslovnimi partnerji ustanavljam start-up. Priložnosti je tukaj ogromno in pozitiven ter vztrajen posameznik lahko resnično prosperira. 

Britanci so zelo prijazni ljudje, z neverjetnim smislom za humor, vendar so tako kot druge velesile zelo samozadostni in ne marajo, da jim drugi ukazujejo. O EU se po pravici povedano tukaj zelo malo govori in piše. Razen v redkih primerih, ko se v medijih jamra, da »EU spet hoče naš denar«. In pa seveda v takem trenutku, kot je zdaj.

Povprečen prebivalec Otoka ne zna našteti vseh EU članic in konec koncev, zakaj bi jih moral. Nismo v schengenu in nimamo evra, tako da v tem smislu ne bo razlike, če izstopimo. Bi pa to seveda negativno vplivalo na gospodarstvo (vsaj na začetku). Odvisno tudi od tega, kakšni dogovori bi se sklenili.

Britanija je šesta največja gospodarska sila na svetu, tako da si katastrofalne škode s tem najverjetneje ne bi naredila, morda pa sem se že nalezla njihove »arogance«. Kako bi morebitni izhod iz EU vplival name, je težko napovedati. Ampak funt bi verjetno padel (vsaj začasno). (Še) večje čakalne vrste na mejah na poti v EU in nazaj. Ne bi imela več EU mednarodne zdravstvene kartice. Imela bi manjšo zaščito kot potrošnik pri nakupih znotraj EU in transakcijah. Sodelovanje s podjetji in delavci v EU bi bilo oteženo. Ne bi imela dostopa do EU sredstev. In tako naprej. Skratka, življenje bi se mi bolj zapletlo. Vendar ne pričakujem takega izida.

Tanja Stankovič. Foto: Osebni arhiv

Alja Kranjec, univerza Westminster

V Veliko Britanijo me je zaneslo pred desetimi leti, ko sem dobila ponudbo za službo. Ker se je Slovenija dve leti pred tem pridružila EU, z birokracijo, vsaj kar zadeva zaposlitev, nisem imela velikih težav. Je bil pa velik podvig odpreti bančni račun, za katerega sem potrebovala reference in potrdilo o prebivališču - stanovanja pa brez bančnega računa in referenc nisem mogla najeti. V tem krogu sem se vrtela kakšne tri mesece. Od takrat ni bilo več nobenih zapletov.

Ne pričakujem, da bi se ob morebitnem izstopu Velike Britanije iz EU zame veliko spremenilo. Uredila sem si stalno prebivališče, na katerega sem čakala šest mesecev in potrebovala tri kilograme dokumentov, da sem dokazala, da tu redno živim in delam več kot pet let. Poznam pa kar nekaj Slovencev, ki resno razmišljajo o pridobitvi angleškega državljanstva, kar bi jim bilo zagotovilo, da bodo lahko tu ostali in delali brez težav. Zdi se mi smiselno, da se na to pripravimo.



Alja Kranjec. Foto: Osebni arhiv

Anja Nikovič, mlada družina

S partnerjem in pet mesečnim sinom živim v mestu Poole na jugu Anglije. Partner se je zaposlil po dobrem tednu dni kot voznik in dobil odlično plačo. Nikoli nisva zaprosila za socialno pomoč. Dobivam le otroške dodatki v višini 80 funtov na mesec, ki pripadajo vsem. Težave sva imela le pri iskanju stanovanja, saj agencije za tujce zahtevajo plačilo za minimalno šest mesecev vnaprej. Vključeni smo v NHS, brezplačen zdravstveni sistem, ki je v resnici en kup čakanja, zdravnikov, ki te na hitro odpravijo in predpišejo antibiotike za vsako malenkost.

Jaz sem bila prvih nekaj mesecev doma, potem sem za sina našla vrtec in po dveh tednih iskanja tudi službo. Za vrtec plačujemo 800 funtov na mesec. Prostega časa imamo zelo malo. Težko komentiram, kako bo brexit vplivlal na nas, ker nič še ni jasno. Največja grožnja je ukinitev socialnih pomoči za prva štiri leta, ampak kdor pride sem, zato da bo delal, ne rabi pomoči.

Mariša Gasparini, študentka

V London sem se preselila avgusta 2015, ko sem pričela s študijem medicine na King's College. Ob selitvi se je potrdila natančnost in dolgotrajnost britanske birokracije, predvsem pri podpisovanju najemne pogodbe in pri odpiranju bančnega računa. Sicer pa nisem izkusila posebnih težav, saj je London po mojih izkušnjah zelo odprto mesto, ki omogoča hitro vključitev v socialna, raziskovalna in delovna omrežja.

Študij je zelo praktično naravnan in bolnišnice, v katerih opravljam kroženja, so dokaz uspeha javnega zdravstvenega sistema. S slednjim so žal v zadnjem času povezane (politične) težave, vključno z napovedano spremembo pogodb za mlade zdravnike in pretečo privatizacijo. Ta predstavlja po mojem mnenju bistveno večjo grožnjo Veliki Britaniji v primerjavi z EU in verjamem, da se večina njenih prebivalcev tega tudi zaveda. Kljub vsemu pa tudi v primeru brexita ne pričakujem večjih omejitev za zdravstvene delavce iz EU, predvsem za tiste z britansko diplomo.

Neža Vižintin

Velika Britanija me je pritegnila predvsem zaradi jezika. Vedela sem, da moram v tujino, ker v Sloveniji zame ni bilo prihodnosti. Želim si namreč delati z živalmi, predvsem psi. V Sloveniji pa je zelo težko priti v zaprte kroge, saj za vse potrebuješ veze. Razmišljala sem tudi o svojem podjetju, kjer bi se ukvarjala s pasjo psihologijo. To je moj končni cilj, a je to v Sloveniji zelo težko zaradi po mojem mnenju slabo urejene obdavčitve.

Tako sem se odločila zanjo, ker znam jezik in je tam že veliko Slovencev. Seveda so v poštev prišle samo države Evropske unije, ker je tako selitev preprosta. Za odločitev sem potrebovala kar nekaj časa, ker imam rada Slovenijo, mirno življenje, lepo naravo in seveda prijatelje, družino in svoje živali. Samo enostavno se mi je zdelo, da nimam izbire. Poleg tega sem želela razširiti svoja obzorja in pridobiti življenjske izkušnje, ki jih v udobju doma ne morem.

Edina težava, na katero sem medtem naletela, je bilo urejanje bančnega računa. Za odprtje računa namreč potrebuješ dokaz o prebivališču, kot to pa sprejemajo samo račune na tvoje ime. Za račune pa potrebuješ bančni račun. Ne vem ravno, kako naj bi po njihovi logiki to delovalo. Pri meni je bilo še težje, ker sem se preselila k šefu in je bilo vse seveda na njegovo ime. Ostalo (zdravnik, davčna številka, mobitel...) pa je bilo izjemno lahko urediti.

Če bi Velika Britanija izstopila iz EU, bi jo verjetno zapustila, saj bi mi lahko otežili potovanje, prenašanje pokojnine, denarja itd. Iskreno si ne predstavljam, na kaj vse bi izstop vplival, ker je EU za nas vse tako poenostavila. Če bi se stvari zakomplicirale, mi ne bi bilo vredno ostati in bi se raje naučila novega jezika ter poskusila kje drugje.

Prijavi sovražni govor