Smrt države, zaton celine
pet, 06.10.2017, 15:00
Smrt države, zaton celine
Kdo si želi živeti v skupnosti, v kateri imajo pendreki prednost pred dialogom?

V zadnjih dneh se v povezavi s katalonskim vprašanjem govori predvsem o usodi tradicionalno samosvoje severovzhodne španske regije po nedeljskem referendumu o neodvisnosti, o njenih možnostih, željah in pravicah, da po 300-letnem sobivanju z Madridom stopi na svojo pot, in o vseh mogočih posledicah tega dejanja.

Obenem pa ostaja prezrta v ozadju druga plat iste zgodbe, tista o državi z veličastno zgodovino, ki se je opijanjena s samozaverovanostjo, aroganco in gluhostjo za želje drugega odločila za ritualni samomor. Po zadnjih dejanjih španske vlade je namreč katalonsko pot proti neodvisnosti mogoče kvečjemu upočasniti (vprašanje, s kakšnimi sredstvi in za kakšno ceno), ne pa tudi obrniti. Za to, da so meje španske države postale dolgoročno nevzdržne, so si v Madridu najbolj krivi sami.

Dejstvo je namreč, da so katalonski independisti nenehno izražali pripravljenost, da se o tempu in konkretnih ciljih svojih prizadevanj posvetujejo in dogovorijo s centralnimi oblastmi. Toda njihove pobude za začetek dialoga so vselej trčile ob zid molka, arogance, vzvišenosti. Še več, centralna vlada je s svojimi dejanji nenehno pritrjevala tistemu delu glede neodvisnosti sicer neenotne katalonske javnosti, ki je trdil, da so Katalonci v političnem in nacionalnem pogledu drugorazredni državljani španske države.

V takšnih okoliščinah se je tabor zagovornikov samostojnosti le še krepil, prepad med Barcelono in Madridom pa je s približevanjem datuma referendumskega glasovanja postajal globlji in globlji. Trk med njima je postal neizogiben. Stopnjevanje groženj, političnih in sodnih pritiskov, racij in aretacij ni doseglo želenega rezultata; upor proti centru se je kvečjemu krepil, katalonska vlada pa je vztrajala pri začrtani poti.

Osrednja oblast je nato v nedeljo posegla po ukrepu, ki je porušil še zadnje mostove, nad lastne državljane je poslala policijo, ki je poskušala po njihovih ukazih z gumijevkami izbiti upornega duha. Neuspešno. Zdaj sta obe strani ujeti v spiralo, iz katere je vse težje, v tem trenutku morda že nemogoče najti racionalen izhod, ki bi obema omogočil, da ohranita čast, skleneta kompromis in preprečita najhujše. Obenem vse bolj množični rivalski shodi kažejo, da se ostra polarizacija s političnega parketa vse hitreje širi na ulico, med ljudi. Španija stoji na robu brezna in zre v globino.

Če je težko doumeti, kako se je lahko španska vlada tako nepremišljeno lotila politične krize, da je ta zdaj prestopila meje, ki so se vsaj v tem delu Evrope še pred kratkim zdele nedoumljive, pa je še manj jasno, kako je mogoče, da Madrid kljub uporabi sile pri tem uživa vsaj pritrdilni molk, če že ne kar odkrito podporo evropskih institucij. So mar v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah ugotovili, da je po brexitu in »notranjem uporu« vzhodnih članic enotnost Unije pomembnejša od spoštovanja človekovih pravic? Če je tako, se je treba vprašati, kdo sploh še potrebuje takšno skupnost.



Smrt države, zaton celine

Španski odgovor na katalonske odcepitvene težnje. Foto: Manu Fernandez/AP

Prijavi sovražni govor