Tiskane izdaje
V soboto so se uresničile napovedi tistih proučevalcev ljudskega razpoloženja, ki so govorili, da dlje ko traja predvolilni boj, slabše se piše vodilni socialdemokratski stranki Smer, ki jo vodi 51-letni Robert Fico. Pred štirimi leti je na parlamentarnih volitvah osvojila absolutno večino oziroma 88 sedežev v 150-članski enodomni narodni radi, kar ji je omogočilo samostojno vladanje. Protipribežniška retorika premiera Fica je lani stranki spet dvignila že usahlo priljubljenost, toda po novem letu, ko so v ospredje predvolilnega boja stopila socialna vprašanja, je Smer ponovno začela izgubljati volivce. Pred sobotnim glasovanjem so ji zadnje ankete še napovedovale več kot tretjino glasov, zdaj pa je po skoraj vseh uradno preštetih glasov že gotovo, da jih ne bo uspela zbrati niti 29 odstotkov. To pomeni, da bo moral Fico poiskati koalicijsko partnerico, v kar je bil prisiljen tudi pred osmimi leti, ko je v vlado povabil skrajno desničarsko, nacionalistično in rasistično Slovaško narodno stranko (SNS), zaradi česar so evropski socialisti za nekaj časa Smer izobčili iz svojih vrst.
»Ker smo zmagali na volitvah, je naša dolžnost, da oblikujemo učinkovito in stabilno vlado. Ne bo lahko, to vam zelo jasno povem,« je po volitvah izjavil predsednik zmagovite stranke. Če mu ne bo uspelo, se lahko ponovi scenarij iz leta 2010, ko je Smer dosegla celo boljši volilni rezultat kot pred dvema dnevoma, takrat 62 poslanskih sedežev, zdaj pa sem jim jih obeta le 49, a so vladajočo koalicijo sestavile manjše desničarske stranke. Ta ni dolgo trajala, saj se je po dveh letih vladanja sesula zaradi različnih pogledov na reševanje grške finančne krize.
Čeprav bo imela Smer še vedno največ poslancev v radi, se je v to prebilo vsaj osem strank, med katerimi Ficu ne bo lahko najti koalicijskih partnerjev. Že pred volitvami so nekateri napovedovali, da se utegne spet povezati s SNS, ki ji pred štirimi leti sploh ni uspelo zbrati dovolj glasov, da bi prestopila petodstotni volilni prag, letos pa se ji obeta 15 poslanskih sedežev. Druga možnost je koalicija z drugouvrščeno stranko Svoboda in solidarnost, ki jo vodi ekonomist in tvorec slovaškega sistema enotne davčne stopnje Richard Sulík. Ta libertarna stranka, ki se po eni strani zavzema za neoliberalistično neomejeno svobodo trga in fiskalni konservativizem, po drugi strani pa podpira istospolne poroke in večjo liberalizacijo zakonodaje o mamilih, je že imela štiri ministre v vladi takrat, ko so se desničarske stranke združile v koalicijo proti zmagoviti Smeri. A se je koalicija po dveh letih sesula prav zaradi Svobode in solidarnosti, saj je ta stranka, ki so ji v soboto volivci naklonili 21 parlamentarnih sedežev, nasprotovala, da bi Slovaška »plačevala« za reševanje Grčije.
Ficovo nasprotovanje solidarnostni razmestitvi pribežnikov po članicah Evropske unije, zavračanje multikulturnosti in poudarjanje, da bo njegova država sprejela samo prosilce za azil krščanske veroizpovedi, so med predvolilnim bojem odvzeli orožje slovaškim desničarskim strankam. Toda te so izkoristile nezadovoljstvo tako zaposlenih v šolstvu in zdravstvu kot njihovih uporabnikov, in v parlament so bilo v soboto izvoljeni tudi predstavniki strank, ki so enako ali pa še bolj skrajne kakor SNS, zaradi katere so se evropski socialdemokratski kolegi pred leti tako razburili nad Smerjo. Ena je sveže ustanovoljena stranka Mi smo družina, ki jo vodi poslovnež Boris Kollar, njena obsedenost s pribežniki, ki je še hujša kakor premierova, pa jim je prinesla 11 poslancev. Še bolj radikalna je Ljudska stranka naša Slovaška, ki jo vodi 39-letni guverner regije Banska Bistrica Marian Kotleba. Ta naslednica pred več kot desetletjem prepovedane skrajno desničarske, rasistične, antisemitske, protiromske in neofašistične Slovaške skupnosti je osvojila kar 14 parlamentarnih sedežev. Njeni pristaši so znani po tem, da na javnih shodih v »zgodovinskih« uniformah slavijo slovaške nacistične sodelavce kot velike nacionalne junake, stranka pa se zavzema za izstop Slovaške tako iz evropske monetarne unije kot iz Nata. Njihov voditelj Kotleba je »zaslovel« s pismom, ki ga je konec januarja 2014, ko so na kijevskem osrednjem trgu potekali najhujši protesti, poslal takratnemu ukrajinskemu predsedniku Viktorju Janukoviču, v njem pa ga je »v interesu vseh slovanskih narodov« pozval, naj v nobenem primeru ne popusti, saj se s »teroristi« ne gre pogajati.
