Tiskane izdaje
Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije bo danes izreklo sodbo Radovanu Karadžiću, ki je bil poleg Slobodana Miloševića obtožen za največji pokol v Evropi po drugi svetovni vojni. Za genocid v Srebrenici pa sodijo tudi generalu Ratku Mladiću.
Slobodan Milošević je v zaporu umrl prej, preden mu je bila krivda dokazana, haaško tožilstvo je v procesu proti Biljani Plavšić, ker je priznala krivdo za zločine in pregon Bošnjakov in Hrvatov, odstopilo od obtožbe za genocid, sojenje generalu Ratku Mladiću pa je proces zoper vojaškega poveljnika bosanskih Srbov. Zato bi haaško sodišče z obsodbo Radovana Karadžića za genocid izpolnilo cilj, ki so si ga zastavili njegovi ustanovitelji.
Karadžić je kot najvišji politik med vojno v BiH po individualni in poveljniški odgovornosti obtožen za sodelovanje v genocidu in za genocid v Srebrenici. Sodili so mu zaradi genocida nad Bošnjaki in Hrvati v sedmih drugih občinah v BiH in zaradi več kot triletnega obleganja Sarajeva, med katerim je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi, med njimi 1500 otrok. Obtožen je tudi za zločine proti človečnosti in vojne zločine proti nesrbskemu prebivalstvu med vojno v BiH.
Po mnenju haaškega tožilstva je bil skupaj z Mladićem kreator vseh vojaških operacij bosanskih Srbov. Sojenje proti Karadžiću se je začelo oktobra 2009. V sklepni besedi leta 2014 je izjavil, da pričakuje oprostilno sodbo.
Proces proti nekdanjemu političnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću je bil zaključni izpit za haaški tribunal. Karadžić lahko postane prvi obtoženec, ki bo obsojen za genocid v Srebrenici zaradi svojih političnih odločitev. Ker gre zasluga za etnično čiščenje velikih območij BiH njegovi politični viziji, bo sodba smetana na haaški torti.
S sodbo Radovanu Karadžiću ne bo nihče zadovoljen. V odzivih na sodbo se bo pokazalo, da v Bosni in Hercegovini ter Srbiji še niso naredili domače naloge. Čeprav je minilo že dvajset let od daytonskega mirovnega sporazuma, v BiH niso našli odgovora na ključno vprašanje, v kakšni skupni državi so narodi BiH pripravljeni živeti. Kljub temu sodba najbrž ne bo vplivala na poslabšanje odnosov med Beogradom in Sarajevom, ki so latentno slabi in nestabilni.
Sodba bo privlekla na dan razlike v pogledih tako na vojno kot na njene cilje in posledice. Še manj bo zacelila rane ali vplivala na spravo med Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Sprava je v rokah novih generacij, ki so bile v času krvave balkanske žehte v plenicah ali pa sploh še niso bile rojene. V Haagu bodo razglasili zgodovinsko sodbo, kot je ocenil glavni haaški tožilec Serge Brammertz, ki bo prišla in odšla, ljudje pa bodo živeli naprej.
Referendum o vojni in miru
V nedeljo so na Palah, ki so bile med vojno sedež bosanskih Srbov, odprli študentski dom, ki nosi ime po Karadžiću. Na slovesnosti so bili njegova žena, hči in predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, ki je poudaril pomen Karadžića pri oblikovanju srbske entitete v BiH. Karadžić bo za velik del srbske javnosti v Republiki Srbski in Srbiji ostal junak. Predsednica združenja Matere Srebrenice Hatidža Mehmedović je izjavila, da Dodik nadaljuje Karadžićevo genocidno politiko, etnično čiščenje Bošnjakov v Republiki Srbski pa se nadaljuje z drugimi sredstvi.
Iz dokumentov haaškega tožilstva izhaja, da sta vojno povzročila pokojni srbski vožd Slobodan Milošević in Karadžić, da bi BiH priključila novi Jugoslaviji. Razvidno je tudi, da sta Udba in nekdanja JLA prek zloglasne protiobveščevalne službe Kos več kot pol leta pred odcepitvijo Slovenije in Hrvaške začela oboroževati Srbe v BiH. Karadžić je pripravljal Srbe na vojno in jih svaril, da jih bodo v BiH vse pobili, če ne bodo del nove Jugoslavije. Ukazal je tudi mobilizacijo rezervistov v BiH in odločno podprl vojaške operacije JLA na Hrvaškem.
Ključna za izbiro med vojno in mirom je bila skupščina BiH 25. januarja 1992, ko je prvi predsednik BiH Alija Izetbegović predlagal poslancem, naj uvrstijo na dnevni red razpravo o razpisu referenduma o odcepitvi BiH iz Jugoslavije. Ko so Muslimani in Hrvati glasovali za razpis referenduma, jim je Karadžić zagrozil, da bodo Srbi v BiH prijeli za orožje. Muslimane je še opozarjal, da bo krvi do kolen. Če se bodo na referendumu odločili za neodvisnost, je poudaril, bodo stopili na isto avtocesto trpljenja in pekla, kot so v Sloveniji in na Hrvaškem, Muslimani pa bodo morda tudi izginili, ker se v vojni ne morejo ubraniti. Da je vojna v BiH neizogibna, je bilo jasno po 29. februarju in 1. marcu 1992, ko se je na referendumu o neodvisnosti BiH dvotretjinska večina prebivalstva (tudi srbskega) z volilno pravico opredelila za neodvisno republiko.
Srbska stran je imela pred začetkom vojne mobiliziranih že 150.000 mož, več tisoč topov in minometov ter oklepnih vozil in sto bojnih letal. Po poročilu poveljnika drugega vojaškega območja s sedežem v Sarajevu, generala Milutina Kukanjca, je JLA, ki je v mestnih vojašnicah imela 5000 vojakov in častnikov, 20. marca 1992 razdelila 51.900 kosov orožja, preverjenim upokojenim oficirjem JLA pa 300 avtomatskih pušk, medtem ko je Srbska demokratska stranka razdelila 17.298 kosov orožja samo v Sarajevu.
Nova etnično čista
Ko je prevzel poveljstvo srbskih sil v BiH Ratko Mladić, je vojska Republike Srbske, katere vrhovni poveljnik je bil Karadžić, v nekaj mesecih pregnala z domov več kot milijon Hrvatov in Muslimanov. Na tisoče so jih odpeljali v taborišča in zapore. Vojna v BiH, ki jo je 21. novembra 1995 končal daytonski mirovni sporazum, je zahtevala več kot 100.000 življenj, 66 odstotkov Muslimanov, 25 odstotkov Srbov in 8 odstotkov Hrvatov, več kot dva milijona ljudi pa je bilo razseljenih in beguncev.
Spreminjal obrambo
Haaško tožilstvo je Karadžića v letih od 1990 do 1992 označilo za izvajalca Miloševićevih načrtov, od leta 1993 do 1995 pa je po mnenju tožilstva postal tudi načrtovalec. Tožilstvo je prepričano, da je bila nova etnično čista srbska država Karadžićeva in Mladićeva ideja. Karadžić se je na haaškem sodišču poskušal predstaviti kot voditelj bosanskih Srbov, ki se je bojeval za svobodo srbskega naroda v BiH.
Karadžić se je branil sam, obrambo pa je spreminjal glede na dokaze. Nazoren primer je pokol več kot 8000 zajetih Bošnjakov v Srebrenici. Na začetku je trdil, da ti ljudje niso bili ubiti, nato se je branil s trditvijo, da so to trupla muslimanskih vojakov, ki so bili ubiti v boju ali spopadih med Muslimani. Ko so visoki srbski oficirji potrdili, da je njihova vojska streljala na tisoče ujetnikov, je Karadžić trdil, da o tem nikoli ni nič slišal in vedel.
