Tiskane izdaje
Zagreb – Skorajšnji uradni obisk srbskega predsednika Tomislava Nikolića v Zagrebu pri kolegici Kolindi Grabar-Kitarović je zelo verjeten. Do takrat pa obe strani nadaljujeta svojevrsten oboroževalni pikado.
Dva meseca po izredni konferenci procesa Brdo-Brioni v Zagrebu, na kateri je bil med udeleženci tudi srbski predsednik Tomislav Nikolić, se v Zagrebu obeta še en politični dogodek, ki bo zagotovo zavzel precej medijskega prostora. Končno naj bi prišel na uradni obisk k hrvaški predsednici Kolindi Grabar-Kitarović srbski predsednik Tomislav Nikolić. Datum še ni znan, vendar naj bi se obisk zgodil »kmalu«, priprave pa, kot zagotavljajo dobro obveščeni, potekajo. Ob robu novembrskega srečanja se hrvaška predsednica in srbski kolega nista uradno srečala, »zgodilo« se je le uradno rokovanje ob prihodu in slovesu. Tokrat naj bi bilo drugače.
Odnosi med sosedama so daleč od dobrih. Odsotnost cirilice v Vukovarju še jezi srbski živelj, v teh dneh pa se je razplamtela pravcata oboroževalna (na srečo le besedna) vojna med Zagrebom in Beogradom. Začelo se je, ko je hrvaški vojaški vrh napovedal posodobitev svoje vojaške opreme z nekaj ameriškimi helikopterji vrste kiowa in strateškimi večcevnimi raketnimi sistemi ter balističnimi raketami. Hrvaški mediji so zadevo pograbili in napovedali, da je hrvaško obrambno ministrstvo skoraj sklenilo velik posel z ameriškim Pentagonom, vse skupaj pa naj bi spremenilo ravnotežje moči v regiji.
Kanclerkina črnogledost
Pred nedavnim obiskom v Moskvi je srbski premier Aleksandar Vučić navrgel, da tudi v Srbiji razmišljajo o nakupu bojnih helikopterjev pa tudi da »si Srbija ne sme dovoliti, da bi spremembe v odnosih med sosedama pričakala nepripravljena«. Hrvaški obrambni minister (v odhodu) Ante Kotromanović mu ni ostal dolžan in je sporočil Vučiću, »naj ne bo nervozen zaradi oboroževanja Hrvaške, saj ta nima sovražnih namenov do Srbije«.
Precej analitikov, tako hrvaških kot srbskih, še ni pozabilo nekaterih izjav kanclerke Angele Merkel, ki je pred nekaj meseci svarila pred vojaškimi napetostmi na Balkanu. Dejala je, da noče biti črnogleda, a je menila, da se lahko spori zaostrijo hitreje, kot si mislimo, iz tega pa se lahko razvije kaj takega, česar si nihče ne želi. »Nočem, da bi bilo tam spet treba vojaško posredovati,« je takrat ocenila Angela Merkel, analitiki pa so si bolj ali manj edini, da pravzaprav to niso le dogodki, povezani z begunci oziroma migranti, zadnje »obstreljevanje« med Zagrebom in Beogradom vidijo tudi v luči takratnih kanclerkinih besed.
Oboroževalni besedni pikado med Hrvaško in Srbijo bržkone še ni končan, puščice letijo z ene na drugo stran meje, vmes pa se dogaja še zgodba, povezana s posvetitvijo kardinala blaženega Alojzija Stepinca. Hrvaška si silno želi posvetitve, Srbija, s tamkajšnjo pravoslavno cerkvijo vred, pa temu odločno nasprotuje.
Srbska pravoslavna cerkev je v Vatikanu vložila celo pisno pritožbo oziroma pomislek glede Stepinčeve posvetitve, pri čemer naj bi bilo sporno tudi vprašanje, zakaj Stepinac ni nikoli obsodil ustašev in Pavelića vsaj tako odločno, kot je odločno obsodil komunizem – najbrž tudi zato, ker ga je ta obsodil na 16 let zapora – in takratni sistem. Na Hrvaškem je to sprožilo val negodovanja, Hrvaška katoliška cerkev je javno sporočila, da je zanjo Stepinac »že svetnik«, njemu posveča maše, na strokovnih simpozijih pa dokazuje pravovernost kardinala Stepinca.
Odnosi med Hrvaško katoliško cerkvijo (Kaptol) in Srbsko pravoslavno cerkvijo so pravzaprav taki, kot so politični odnosi na državni ravni. S to razliko, da sta se pred nekaj meseci na Hrvaškem uradno srečala predsednik Hrvaške škofovske konference Želimir Puljić in srbski patriarh Irinej, srečanje hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović in srbskega predsednika Tomislava Nikolića pa se mora šele zgoditi.
