Tiskane izdaje
S pisateljem Jesúsom Moncado sva se videla enkrat samkrat, na skromni terasi na še bolj skromnem Demantnem trgu, če naj ime kraja prevedem tako, kakor je naslov romana, ki ga je napisala Mercè Rodoreda, poslovenil legendarni Janko Moder. Še isto poletje je zbolel in v predalu mu je obležala letalska vozovnica za obisk Ljubljane, kjer naj bi predstavil svoj roman Proti toku.
Osemnajstega julija letos je minilo osemdeset let, odkar je general Franco svoje upornike povedel na zmagoviti pohod proti demokratično izvoljeni vladi Druge republike. Kar se je začelo tiste noči v Melilli na afriški celini, se je kakor povodenj razlilo najprej na Pirenejski polotok, takoj nato se je v dvoje razklala tudi evropska celina. Španska državljanska vojna je bila predigra strašnih viharjev. Kako ljudje na te dogodke gledajo danes? Je ostal od vsega tega nasilja vsaj kakšen poduk?
Rodoredin Demantni trg je roman, ki je že ob izidu leta 1962 napovedal nelepi razplet – da ljudje težijo k brezskrbnosti, k brisanju vsega bolečega. V njeni zgodbi se ne ve, ne kdaj, ne zakaj in ne kdo je povzročil uničenje nekega sveta. In ravno na tem prizorišču Rodoredinih obtožb, da je trpljenje drugim vedno nevidno, mi je moj sogovornik Moncado zaupal pomembno misel: »V Španiji nikoli ni bilo meščanske revolucije.«
Moncada je napisal roman o Mequinensi, rudarskem mestecu ob Ebru, ki je bilo zaradi zajezitvenega jezera bleščeče nove frankistične elektrarne izbrisano z obličja zemlje. Začetek tega nesmiselnega razpolaganja s človeškimi usodami – zravnati mesto rdečkarjev z zemljo ni ravno šala – je v razmišljanju, da je brezpravje brezimnih ljudi v španski družbi globoko zakoreninjeno. Tu nobenemu prevratu ni uspelo zamajati oblasti v rokah nedotakljive peščice.
Britanski zgodovinar Paul Preston je na koncu Francove biografije zapisal, da je najbolj skrb vzbujajoče to, da je Frankova ideja o delitvi Španije na zmagovalce in poražence še vedno navzoča in se zdi nepremostljiva. Mogoče bi bilo treba njegov sklep še malo bolj zašiliti.
V Španiji so se socialni konflikti prenesli daleč v 20. stoletje v neznanskih razsežnostih. V Andaluziji, kamor je leta 1936 najprej pljusknil val vojaškega udara, je bil v trenutku dosežen učinek popolnega uničenja. »Ubijajte jih kakor pse,« je po radiu razglasil general Queipo de Llano, »in vse vam bo oproščeno.« Nikakor ne smemo spregledati, da se je vojaški udar začel v Afriki in da je nosil v sebi sled kolonialnih osvajanj, da je treba pokončati tiste, ki so drugačni, jih iztrebiti. Frankistični pohod na sever je krutost prvih tednov spremenil v počasno podjarmljenje, da bi v ljudeh ubili vsako klico upora, v nepreklicnem razlikovanju med našimi in njimi, kakor bi šlo za dobro in zlo.
Še danes je, žal, v dnevni politiki navzoče prepričanje, da je edina mogoča politika tista, ki ne pozna dialoga in zanika vsako možnost sporazumevanja. Davek teh sanj o popolni prevladi je še vedno zelo visok.
Barcelona, ta »ognjena roža« anarhističnih sanjačev s preloma v 20. stoletje, je seveda druga zgodba. Frankistične čete so jo na koncu zasedle, podjarmile, zadušile. A je tudi na republikanski strani toliko nerazkritega. Spomenik bombnim napadom na Gran Via sameva. Pogosto pomislim, da bo nekoč nekdo nanj pripel kolo, saj nikomur ne pomeni več dosti. Na morišču Camp de la Bota je zrasel ogromen zabaviščni kompleks. Najbolj množični koncerti se danes dogajajo na istih oddaljenih plažah, kjer so nekoč delovali frankistični strelni vodi ...
Nihče tudi ne opazi več spominske plošče Andreuu Ninu na začetku Ramble. Sredi živahne ulice se je pod streli zrušil zanesenjak, ki se je drznil upirati prodiranju stalinizma v republikanske vrste. Kako daleč je segel boj za ideološko prevlado na strani republikanskih idealistov, ki že po definiciji ni poznal meja, najboljše priča umor Trockega v Mehiki. Moskva je čez ocean poslala Katalonca Ramóna Mercaderja, ki se je na teh istih ulicah hranil z mlekom slepe pokornosti in je misijo odstranitve človeka, ki bi Stalina lahko zasenčil, opravil brezhibno kot pravo človeško bodalo.
A vendar zgodovinski spomin nastaja iz malih zgodb, iz neutrudnega dela vseh tistih, ki so se odločili razumeti, zakaj je Picasso naslikal Guernico.
Vojna je že zdavnaj končana, tranzicija je res ustoličila molk, a ne strah ne bolečina nista uničila potrebe po postavljanju vprašanj. Iz te razdalje je sklep neizpodbiten. Ni ne zmagovalcev ne poražencev, španske državljanske vojne nihče ne bo mogel vpisati sebi v prid. In poduk bo zato dostopen samo tistim, ki so v prepletanju zgodovinskih sil pripravljeni videti človeka, ne pa nerazrešljivih nasprotij med dvema izključujočima si možnostima.
