Tiskane izdaje
Kako poskrbeti za otroka, ki je doživel in preživel grozote vojne, nato pa pustil za seboj vse, ki so mu najbližji, in veliko prezgodaj sam zakorakal na nevarno pot proti neznani deželi? To so vprašanja, na katera iščejo odgovore strokovnjaki, prostovoljci in institucije, odgovorne za mladoletne prišleke, ki so se brez spremstva znašli v tuji državi - tudi Sloveniji.
»Prej ko bomo integrirali otroke, prej bodo postali člani naše družbe, prej se bodo vklopili in dobro počutili. Dalj ko bomo odlašali, bolj bo naraščal občutek nezaželenosti. Tega si nihče ne želi. V življenju so doživeli dovolj,« je za Delo povedala Ana Koren iz kriznega centra Kresnička v Lescah, kjer je doslej v njihovi ustanovi našlo zatočišče šest otrok brez spremstva, starih od 10 do 16 let. Trije so v začetku leta sami nadaljevali pot v Nemčijo, tistemu, ki je ostal, sta se konec februarja pridružila še otroka iz Afganistana in Sirije.
»Večina afganistanskih otrok je že bilo beguncev v Iranu. Po njihovem pripovedovanju tam niso dobrodošli ... Večina jih je brez očetov, očete so pobili že v Afganistanu ... Mislim, da ima od vseh teh fantov le še eden očeta,« je povedala Ana Koren. Dva od treh dečkov imata daljne sorodnike v drugih evropskih državah, s katerimi jih poskušajo združiti. Tretji, najmlajši, je prejšnji teden še vedno čakal na mamo in mlajši sestrici, ki sta obtičali na meji z Makedonijo, čez katero občasno spustijo le še sirske in iraške begunce. »Če ti postopki združitve ne bodo uspeli, si vsi ti mladostniki želijo ostati v Sloveniji.«
Foto: Daniel Mihailescu/AFP
Ob prihodu otroka begunca je treba poskrbeti, da se bo po dolgem času znova počutil varno v okolju, kjer si lahko odpočije in se umiri. »Osnovne stvari [hrana, obleka, prenočišče] so na začetku najpomembnejše, in pa občutek varnosti, da smo tukaj, da jim pomagamo.« Po besedah Ane Koren jim povzroča največ težav jezik, a tudi ta ni previsoka ovira za tistega, ki jo poskuša premagati. »Vsakodnevna komunikacija še gre, pomagamo si z Googlovim prevajalnikom.« Največja težava je, ko otrok doživi stisko. »Če ne govoriš jezika, je to zelo težko. Lahko pomagaš s tonom glasu, z blagim dotikom. Potolažiti jih poskušamo, ampak ti otroci prihajajo z vojnih območij. Za sabo imajo dolgo pot, redko govorijo o njej in kaj se jim je zgodilo.«
Neprimerna ureditev
Med prebežniki, ki so doslej prečkali Slovenijo, je bila po podatkih ministrstva za notranje zadeve približno tretjina mladoletnikov, večina iz Sirije, Afganistana in Iraka. Prejšnji teden je bilo v Sloveniji 34 mladoletnikov brez spremstva nameščenih v azilnih domovih, mlajši od 15 let v kriznih centrih. Od septembra 2015 je za mednarodno zaščito zaprosilo 78 mladoletnih oseb, nekateri tudi mlajši od 13 let, dvema so jo odobrili. Večina jih prihaja iz Afganistana, Kosova, Sirije in Maroka.
Po mnenju Marine Uzelac iz Slovenske filantropije je trenutna ureditev za otroke brez spremstva povsem neprimerna, še posebej nastanitev v centru za tujce. »To je policijska institucija, v kateri imajo otroci omejeno gibanje.« Po njenih besedah je za mlajše otroke neprimeren tudi azilni dom. »Tudi krizni centri so neprimerni, saj je to možnost relativno kratke - torej krizne - nastanitve, ki je namenjena drugi populaciji, ki ni najbolj združljiva z otroki brez spremstva.«
Ana Koren, Marina Uzelac, Anica Mikuš Kos. Foto: Roman Šipič, Blaž Račič, Uroš Hočevar
Po njenih besedah sistem ne omogoča celostne obravnave otrok. »Ni mehanizma, ki bi omogočal strokovnjakom ugotavljanje, kaj je v najboljšem interesu teh otrok, in ravnanje skladno s tem. To je zelo ranljiva skupina otrok, ki potrebuje posebno skrb in obravnavo. Zavedati se je treba njihovega kulturnega ozadja, potreb, ranljivosti, potencialnih nevarnosti.«
Da je odnos države, v katero se je načrtno ali naključno zatekel otrok, pomemben, je poudarila tudi otroška psihologinja in predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos. Po njenih besedah se je treba zavedati, da so otroci vojne prizadeti zaradi nenehnega strahu. »Prizadeti so, ker se ruši svet okoli njih, dobesedno - rušijo se stavbe, socialne strukture, odnosi. Prizadeti so zaradi izgube bližnjih, prijateljev, možnosti igranja na ulicah, občutka varnosti ...«
Samo dobro lahko vsaj malo preglasi zlo. Otrok, ki je doživel vojno in se odpravil na pot brez staršev, je izgubil še več. Za dobro, za kar bi poskrbeli njegovi najbližji, je zdaj odgovorna tuja država, tujec. Pomembno je, kako so sprejeti, kakšen je odnos do njih. »To niso herojska dejanja, to se izraža skozi odnos, kako gledaš na otroka, z barvo glasu, s katero se pogovarjaš, kako pristopiš do njega ... in seveda, kaj država naredi za te otroke, ali jih izšola ali jim dovoli vstopiti v dijaški dom.« Po besedah Anice Mikuš Kos je to sporočilo človečnosti in dobrega, ki da je silno pomembno. »S tem namreč ne vplivamo le na trenutno otrokovo počutje, ampak tudi na razvoj stališč do države, v kateri se je znašel, in sveta nasploh.«
»Moti me, da sprašujejo le po boleznih«
Nedopustno se ji zdi, da se otroke, ki so doživeli brutalnost vojne, nekako medikalizira - sprašuje se o travmah in boleznih. »Ti otroci razvijejo nekakšne obrambne mehanizme, sicer ne bi preživeli vseh teh grozot. Tudi v Siriji in Gazi je veliko čustveno prizadetih otrok, ampak zanje kot otroška psihiatrinja ne bi mogla dejati, da so bolni, da imajo psihične motnje. Tako smo narejeni, da lahko marsikaj prenesemo, kar, seveda, ne pomeni, da otroci ne trpijo.« In prav zato, že zaradi trpljenja, je po njenih besedah treba pomagati.
Foto: Daniel Mihailescu/AFP
Po podatkih Unicefa potrebuje humanitarno pomoč 8,4 milijona sirskih otrok, med njimi je okoli 3,7 milijona mlajših od pet let, takšnih, ki torej ne poznajo nič drugega kot vojno. Okoli 2,8 milijona šoloobveznih otrok ne hodi več v šolo. Tudi zato so nemalokrat označeni za izgubljeno generacijo, s čimer se Anica Mikuš Kos ne strinja, saj da so tako potisnjeni v vlogo nemočnih žrtev. Primerjala jih je z otroki, ki so doživeli in preživeli drugo svetovno vojno. »Na Danskem so naredili raziskavo, ki je pokazala, da je bila življenjska pot, usoda otrok, odvisna predvsem od kakovosti življenja po taborišču. Če so prišli v družino, s katero se niso ujeli in je bila disfunkcionalna, je bilo več psihiatričnih motenj kot med otroki, ki so živeli v ugodnejših okoljih - ne ekonomsko, ampak medčloveško ugodnih.«
Ko se otrok znajde v tuji državi, tudi Sloveniji, najprej potrebuje občutek sprejetosti in varnosti. »Osnovne dobrine medčloveških odnosov so tisto najpomembnejše, osnovno in prvo,« je poudarila Anica Mikuš Kus. To je tudi vodilo v kriznem centru Kresnička, kjer Ana Koren obljublja: »Če bodo prišli novi, jih bomo sprejeli. Če bodo potrebovali zaščito in bivanje pri nas, ju bodo tudi dobili.«
