Sramotna »džungla« v Calaisu: Politika je cinična, zganili so se intelektualci

Blizu Calaisa na severu Francije se že leta širi sramotna­ »džungla« − improvizirani­ kamp, v katerem prebežniki­ čakajo­ na primeren trenutek, da bi se pretihotapili čez Rokavski preliv­ v Anglijo. V zadnjih tednih je njihovo število skokovito naraslo, higienske in zdravstvene razmere pa postajajo nemogoče ... A ker politika­ ostaja cinično hladna, so se zganili intelektualci.

Številne organizacije, intelektualci, umetniki in drugi znani in manj znani Francozi ter tujci opozarjajo na človeško nevzdržne razmere v Calaisu in poskušajo senzibilizirati domačo in evropsko javnost o humanitarni, migrantski in begunski krizi na severu Francije. Že pred tedni so začeli množično podpisovati peticijo – tako imenovani apel osemstotih iz Calaisa –, v kateri opozarjajo, da je treba pomagati približno 5000 ali 6000 ženskam, moškim in otrokom, ki so po dolgih tednih, mesecih ali celo letih poti v boljše življenje obtičali v sramotni »džungli«. Prizori iz improviziranega barakarskega naselja so grozljivi, kakor je brati v peticiji, ki jo je doslej podpisalo že okrog 36.000 ljudi. Morajo se zadovoljiti s po enim obrokom na dan, dostop do stranišč in prh je omejen, ne le higiensko, tudi zdravstveno so razmere alarmantne.

Iskrene politične volje, da bi Francija pomagala nesrečnikom, ki so pribežali na sever države pred vojnami, diktaturami, revščino in še čim, že leta ni. Kakor so zgroženi pobudniki apela, je očitno, kako veliko je zatiskanja oči in predvsem namernega molka. A medtem ko je vladajoča politika, naj je bila desna ali zdaj leva, večinsko skrb prevalila na pleča človekoljubnih organizacij, prostovoljcev in ljudi dobre volje, se proti »tujstvu na francoskih tleh« krepijo sovražna skrajnodesničarska čustva.

V Franciji, ki kljub krizi ostaja šesta najmočnejša ekonomska sila na svetu, je reakcionarni duh zelo živ in vse bolj vznemirja prebivalstvo. Kot marsikje drugod po Evropi se širi demagogija, češ da ni prostora za revne prišleke, ko pa je preveč domačih revežev: da je treba nekatere siromake ščititi bolj kot druge. Takšna razmišljanja na dolgi rok ne morejo voditi drugam kot v slabo, »če ne kar v najhujše«, zato pobudniki peticije zahtevajo od vlade, naj pomaga calaijskim migrantom. Pred vrati Eurotunnela, v nekakšni tamponski coni, večinoma čakajo na priložnost, da bi se pretihotapili v Anglijo. Čeprav jim francoske človekoljubne organizacije svetujejo, naj v Franciji zaprosijo za azil, je večina odločena, da bo nadaljevala pot na Otok, kjer se želijo pridružiti kakšnemu svojcu, ki si je že utrl pot čez Rokavski preliv.

Hitro ukrepanje

V calaijski »džungli«, ki je od središča mesta oddaljena kakšno uro hoda, se je število prebežnikov povečevalo predvsem v zadnjih tednih, ko se je po poročanju nekaterih francoskih medijev, Les Inrocks na primer, kar podvojilo. Francoska politika oziroma notranji minister Bernard Cazeneuve je konec oktobra dejal, kako je treba predvsem doseči, da bi bila »džungla«, ki jo nekateri označujejo za največje barakarsko naselje v Evropi, »manj privlačna« za migrante. Takšna retorika je premedla, da bi bila javnost lahko zadovoljna ...

V človekoljubni organizaciji Secours catholique in Médecins du monde ter šest prosilcev za azil so se zato medtem že obrnili na upravno sodišče v Lillu in zahtevali, da je treba nemudoma sprejeti ukrepe, s katerimi bi se lotili nemogočih razmer, v katerih živi na tisoče prebežnikov v Calaisu. Sodišče je v začetku prejšnjega tedna odmerilo francoski državi 48 ur časa, da bi preštela vse mladoletne osebe v »džungli« in jim v povezavi z departmajskimi oblastmi Pas-de-Calaisa zagotovila primerno streho nad glavo. Ukazalo ji je tudi, naj v osmih dneh v divjem naselju poskrbi za deset dodatnih mest z vodo (doslej so bila samo tri), naj uredi 50 stranišč, vzpostavi sistem zbiranja odpadkov in pripelje zabojnike, poskrbi tudi za čiščenje kampa in omogoči dostop urgentnih vozil. V nasprotnem bo morala prefektura odšteti po sto evrov kazni na dan ..., saj mora, kot je ukazal sodnik, »država poskrbeti, da so ljudem zagotovljene elementarne pravice«. Zahtevi nevladnih organizacij, da bi namestili prebežnike po praznih hišah v Calaisu in jim razdelili po več kot en obrok na dan, sodišče ni prisluhnilo ...

Stara sramota

Calaijska »džungla« je francoska sramota že vsaj 15 let. Oblasti so jo poskušale večkrat »očistiti«, a zgodilo se je prav nasprotno. Sploh po tem, ko so leta 2002 pod Sarkozyjem kot notranjim ministrom v bližnji občini Sangatte zaprli sprejemni center za ilegalne imigrante, so se po gozdičkih in poljih nedaleč od francoskega vhoda v rokavski predor začela razraščati šotorišča. Francoski mediji že leta opozarjajo, da so prebežniki prisiljeni živeti v zelo slabih razmerah, politika pa ... Doslej se je resda občasno odpravila v Calais, predvsem zato, da bi pomirila lokalno prebivalstvo, potem pa se ni zgodilo nič. A nekaj malo obeta je.

Predsednik vlade Manuel Valls je konec avgusta na kraju dogajanja napovedal, da bodo postavili nov humanitarni kamp za približno 1500 beguncev in migrantov, za kar je evropska komisija obljubila dodatnih pet milijonov evrov ... 1500 mest je seveda bistveno premalo za tisoče prebežnikov – od otrok, žensk in moških –, ki so prisiljeni brez vsega iz dneva v dan životariti pod milim nebom.