Tiskane izdaje
Beograd − Pobuda slovenske diplomacije, naj Srbija odpre vsaj simbolično poglavje v pristopnih pogajanjih, je naletela na gluha ušesa Berlina. Da je konec medenih tednov srbskega premiera z Evropsko unijo, ne kaže le nemška zahteva, naj Beograd v celoti implementira bruseljski sporazum.
V pristopnih pogajanjih Srbije z EU Berlin vztraja, naj Beograd najprej odpre 35. poglavje, ki ga ne bo mogoče zapreti brez spremembe srbske ustave. Ker odločno zahteva od srbske oblasti, naj nalije domači javnosti čistega vina, članstvo Srbije v EU visi na tanki nitki. Ključni vzrok je v neposlušnosti Srbije, ki je poskušala v ukrajinski krizi igrati nevtralno vlogo. Gre za režijo velikih sil, ki jim enkrat ustreza, da utiša žive nacionalizme v regiji, drugič pa jim je v interesu, da jih spodbuja. Slovenska pobuda, naj Beograd za začetek, na primer, odpre 32. poglavje o finančnem nadzoru, v teh okoliščinah ni imela možnosti za uspeh.
Srbski mediji so po direktivi oblasti razkrili javnosti, da je Berlin postavil Beogradu enajst novih pogojev, ki da so za Srbijo neizvedljivi, ker posegajo v status Kosova in podpirajo njegovo neodvisnost. V resnici je to zgolj vztrajanje EU pri dosledni uresničitvi bruseljskega sporazuma o normalizaciji odnosov Srbije s Kosovom, ki je ne bo mogoče izpeljati brez spremembe preambule srbske ustave, v kateri je Kosovo opredeljeno kot del Srbije. V tem kontekstu bo Bruselj najbrž zahteval od Beograda, naj črta iz ustave formulacije, da ima Srbija dve pokrajini in da morajo biti vse mednarodne pogodbe skladne z ustavo.
Da ne gre za nobeno novo zahtevo, je priznal srbski zunanji minister Ivica Dačić, ki je pojasnil, da nihče ne zahteva takojšnje spremembe ustave, vendar bi bilo dobro, da bi Srbija ustavo spremenila pred vstopom v EU in upoštevala vse pripombe in priporočila EU. Sklenil je z besedami, da nihče še ni zahteval od Srbije priznanja samostojnosti Kosova, če in ko bodo te zahteve postavili, pa se bo Beograd o njej izrekel.
Bruselj ne bo uvažal nestabilnosti
Uresničevanje bruseljskega sporazuma je povsem zastalo tudi zaradi brezvladja na Kosovu, ki je bilo pol leta brez parlamenta in vlade. Čeprav je res, da Beograd ni imel sogovornika v Prištini, to še ne pomeni, da je imel zvezane roke, če bi si srbska oblast res želela čim prej normalizirati odnose s Kosovom. V vsakem primeru izgovorov nima več, še zlasti zato, ker sta oba nekdanja premiera, Dačić in Hashim Thaçi, ki sta najbolj zaslužna za sprejetje bruseljskega sporazuma, postala zunanja ministra.
Nobene potrebe ni, da bi dialog nadaljevali drugi pogajalci. Washington in Berlin sta poskrbela, da v kosovski vladi ni nacionalističnih sil, ki so proti nadaljevanju dialoga z Beogradom. Bruselj lahko odreže tudi šefinjo kosovske pogajalske skupine Edito Tahiri, ki si je najbolj zagrizeno prizadevala, da bi na vsak doseženi dogovor pritisnila pečat kosovske suverenosti in neodvisnosti.
Če zanemarimo igro velikih sil, v nobenem primeru ni v interesu EU, da bi sprejela v polnopravno članstvo članice, ki so v sporu s sosednjimi državami. Ker Bruselj ne bo uvažal nestabilnosti, Beograd nima druge izbire, kot je polna normalizacija odnosov s Prištino, ki jo bo zapečatil pravno obvezujoč dokument. Srbijo potem čaka tudi usklajevanje zunanje politike z bruseljskimi stališči, kar pomeni, da bo morala, če že ne prej, tik pred vstopom v EU, če ne bo otoplitve odnosov med Berlinom in Moskvo, ohladiti odnose z Rusijo.
Hrvati bodo čakali
Po rezultatih raziskave Policy Insight agencije Alpheus bi več kot 61 odstotkov Hrvatov pogojevalo vstop Srbije v EU z reševanjem nerešenih dvostranskih vprašanj med Zagrebom in Beogradom. Hrvaška in Srbija imata vrsto nerešenih vprašanj, ki izhajajo iz vojne, kot so usoda pogrešanih hrvaških državljanov in meja na Donavi. Čeprav je hrvaški sabor leta 2011 sprejel deklaracijo o spodbujanju evropskih vrednot v Jugovzhodni Evropi, v kateri so zapisali, da Hrvaška ne bo ovirala sosedov med pogajanji z EU, se tudi večina hrvaških političnih strank zavzema, naj Hrvaška izkoristi svoje članstvo v EU, da bi izsiljevala Srbijo.
Z drugimi besedami, če bo Beograd poslušen, bodo veliki igralci držali tako kosovski kot hrvaški nacionalizem pod nadzorom. Če bo še naprej poskušal sedeti na dveh stolih, lahko Vučića doleti usoda nekdanjega srbskega predsednika Borisa Tadića, ki je odletel, ker za njihov okus ni bil dovolj kooperativen pri reševanju kosovskega vprašanja. Nobeden srbski politik se zadnjega četrt stoletja ni povzpel na oblast brez soglasja velikih sil, ki nenehno krojijo tudi oblast v neposredni srbski soseščini, nazadnje na Kosovu in v Bolgariji.
