Tiskane izdaje
V znova čedalje bolj protestniško nastrojeni srbski prestolnici med mnogimi civilnimi pobudami deluje tudi združenje Imamo plan. S konkretnimi dejanji si želijo vplivati na meščane in lokalno politiko, da bi spremenili odnos do okolja in prostora. Delujejo proaktivno in se zavestno izogibajo političnemu delovanju.
»Leta 1999, ko so nas bombardirali, nismo razmišljali in skrbeli za svoje življenje. Izpolnjevali smo svojo zavezo državi. In jo izpolnili,« je na predvolilnih konvencijah v podporo (poraženemu) predsedniškemu kandidatu, nekdanjemu srbskemu varuhu človekovih pravic Saši Jankoviću, poudaril general Sreto Malinović, poveljnik zračnih sil v času Natovih napadov na Srbijo, ko je bil še vedno na oblasti Slobodan Milošević.
Danes, ko v Srbiji po podobnem načelu koncentrira oblast Miloševićev nekdanji propagandni minister Aleksandar Vučić, je Malinović na »drugi strani«. A še vedno, kot je poudaril, na strani srbskih vojakov in policistov. Ti so pred dnevi odšli na ulice – nezadovoljni s položajem, plačami in politizacijo v njihovih vrstah.
Uniformiranci in civilisti – skupaj za boljši jutri
Ni ravno običajno, da vojaki in policisti na ulicah stojijo kot »soborci« nezadovoljnih občanov. A prav to daje protestom, ki se v kakšnem srbskem mestu zgodijo domala vsak dan, odkar je na predsedniških volitvah 2. aprila premočno zmagal aktualni premier Aleksandar Vučić, večjo veljavo.
Bodoči predsednik je namreč prve spontane vstaje študentov, ki so – sicer brez jasno oblikovanega programa in brez izpostavljenega vodje – zahtevali avtokratov odhod, odpravil z besedami: »Živimo v demokraciji. Naj protestirajo. A to je le osebno sovraštvo, uperjeno proti meni.«
Ko so se mladim protestnikom pridružili tudi varuhi reda, se Vučić – ki z napredno stranko obvladuje že vse državne podsisteme – ni več oglasil. Politik, ki ga Zahod zaradi kooperativnosti še naprej močno podpira, težav pa nima niti z Rusijo, si težko privošči stopnjevanje protestov s takšno udeležbo, so v zapisih ugotavljali srbski neodvisni politični analitiki.
Zato so v javnosti že zakrožile govorice o možnih novih, že tretjih predčasnih parlamentarnih volitvah. To niti ni presenetljivo, saj Vučić »stalno ustvarja nove začetke, da bi lažje vladal«, že dlje časa ponavlja Sloba Georgiev iz Balkanske mreže preiskovalnih novinarjev (Birn). Tudi Vučić je namignil, da se »v takšnih okoliščinah ne da dobro delati«.
Inflacija protestov,
Večja srbska mesta so že več kot en teden prizorišča spontanih protestov, vse pa se je začelo pred malo manj kot letom, ko je kot odgovor na skrivnostna nočna rušenja v četrti Savamala vstalo gibanje Ne da(vi)mo Beograda. To podpira vse druge iniciative in nadaljuje protestniške akcije. Vsakič mu uspe pritegniti na ulice glavnega mesta več ljudi, največji protest doslej pa napovedujejo za 25. april – na prvo obletnico rušenja, ki je hkrati tudi prva obletnica zadnjih predčasnih parlamentarnih volitev.
»Ne bo nas ustavilo niti to, da nam prisluškujejo ali občasno grozijo na ulici,« je poudaril Dobrica Veselinović iz gibanja. A hkrati tisti, ki pozorno spremljajo pestro protestniško dogajanje, vendarle pričakujejo, da bodo raznolike skupine stopile skupaj in oblikovale jasnejše zahteve. Težko bodo namreč v nedogled jahale le na protestniškem valu in posameznih dogodkih, saj je oblast postala previdna in jim v »kritičnem obdobju« ne bo dala novih povodov za proteste. Tako bi jih lahko znova pasivizirala.
Pomembno je, da bodo raznolike protestniške skupine stopile skupaj in oblikovale jasnejše zahteve. Foto: Reuters
Ne da(vi)mo Beograda sicer napoveduje politično aktivacijo na beograjskih lokalnih volitvah prihodnje leto, za številne študentske vstaje pa za zdaj ostaja (le) ugotovitev, da se bodo morale bolj jasno izraziti. Zgolj z napisi »Jebem vam mater!«, ki trenutno prevladujejo, jim bo težko uspelo. Beograd je sicer prva trdnjava, ki jo je v devetdesetih izgubil Milošević. Pravo delo za opozicijo in civilno družbo se tako šele začenja.
Kaj se zgodi, ko zgodovinsko največji infrastrukturni projekt v mestu (Beograd na vodi) nastaja mimo skoraj vseh ustaljenih postopkov in je tudi sicer urbanizem prepogosto podrejen zasebnim in ozkim političnim interesom?
Trije mladi arhitekti in pravnik so se srečali na enem od aktivističnih festivalov in se odločili, da bodo prešli od besed k dejanjem. »V naši državi pogosto velja, da je premalo demokracije. A ko vidiš, da lahko skoraj vsak posameznik odloča o tem, kako bo videti njegova okolica, ugotoviš, da je je včasih še preveč,« sta bila slikovita Marko Njegić in Stefan Milojević iz združenja Imamo plan.
Opravili delo, posel drugemu
Začelo se je, ko je skupina ugotovila, da dvomilijonski Beograd nima preglednega zemljevida mreže javnega prevoza. Jug Cerović ga je izrisal in predstavil javnosti. Mestu so ga ponudili zastonj, dobili pozitivne odzive, a tudi odgovor, da morajo nov zemljevid izbrati z javnim razpisom. Na njem je mesto nato izbralo drugega izvajalca.
Fantje se niso ustavili. Vmes so ugotovili, da so pomanjkljive tudi označevalne table na postajališčih javnega prometa. Na večini tistih, ki delujejo tudi ponoči, ni bilo oznak, da lahko ljudje na njih ujamejo nočni avtobus. V združenju Imamo plan so izdelali oznake, jih natisnili in zanje plačali 80 evrov.
Šele ko je javnost znorela, da si beograjska mestna uprava ne more privoščiti niti nalepk, so jih veljaki poklicali na pogovor. Razložili so jim svoje poslanstvo, jim podarili preostale nalepke, a so jih občinski delavci polepili – narobe.
Kazen za olepšanje postaje
Filip Vukša se je medtem izuril v pisanju pritožb različnim mestnim službam, kaj vse še ni urejeno. V zahvalo je dobil prijavo »zaskrbljenega občana«, ker je s kolegi obnovil enega od pomembnejših vozlišč mestnega prometa, postajališče Ustanička. Bilo je povsem zanemarjeno, celo brez najnujnejših informacij za potnike.
Združenju Imamo plan je do danes uspelo ovreči skoraj vse prekrške, ki so jim jih očitali – da so gradili nelegalno (čeprav so samo obnovili nadstreške) in omogočali nelegalno oglaševanje (ker so na table zapisali informacije za turiste). Nekaj dela bodo imeli le še s tem, da bodo ovrgli očitek o nezakoniti uporabi mestnega grba, ki so ga na novo natisnili in prilepili na table.
V znak podpore se je pred glavno beograjsko pošto zbralo približno 500 ljudi. Hoteli so plačati kazni, ki so sledile prekrškovnim prijavam. Beograjski župan Siniša Mali je kmalu zatem sporočil javnosti, da se mesto ne bo več vmešavalo v akcije te skupine.
Most do mostu
»V Ljubljani nas verjetno sploh ne bi potrebovali. Ali pa bi nas kar aretirali,« sta v smehu povedala Njegić in Milojević. Priznala sta, da proaktivni, izobraževalni pristop zaleže.
V predmestnem naselju Grocka so člani združenja Imamo plan naredili načrt prenove propadajočega avtobusnega postajališča, ob tem pa tudi seminar za lokalno oblast. V nekaj dneh je postajališče dobilo novo podobo, skupaj s površinami, namenjenimi nalepkam, čečkarijam in grafitom. Občani so jih upoštevali. Dokler se niso napolnile. Lokalne službe so jih pozabile vzdrževati.
»Radi bi bili most med odtujenimi stroko, meščanstvom in oblastjo. Vsak zase misli, kaj je najboljše za mesto, sploh ne znajo več sodelovati,« so prepričani v združenju Imamo plan.
Pred časom so v burni javni razpravi o tem, od kod do kod bi moral biti speljan most za pešce in kolesarje čez Savo, predlagali drzno rešitev – most v obliki črke X. Zagotovo bi zadovoljil več interesov kot navaden most. Trenutno kaže, da bi lahko projekt dejansko zaživel. To bi bila prva velika zmaga male skupine mladih, ki jim ni vseeno.
