Srbski športniki so se poklonili »državni mafiji«

Srbska oblast in policija nista prvič napovedali vojno mafiji, doslej pa se je iz slona vedno rodila miš. Sodu naj bi izbili dno mafijski obračuni na beograjskih ulicah, ki terjajo žrtve tudi med mimoidočimi. Ključni problem je tudi tesna naveza športa in organiziranega kriminala s političnimi strankami, ki se financirajo z njihovim denarjem.

Premier Aleksandar Vučić in notranji minister Nebojša Stefanović sta napovedala vojno mafiji po umoru navijača Partizana Aleksandra Stankovića imenovanega Sale Mutavi, ki je bil obsojen kot preprodajalec drog. Mutavi je sodeloval na sestankih uprave kluba, poklonili pa se mu niso le košarkaši in nogometaši Partizana, temveč so bili na pogrebu tudi voditelji obeh klubov.

Sale Mutavi močnejši od države

Vučić je pred časom izjavil, da so navijači močnejši kot država. Srbski mediji so citirali njegove besede: »Ne morem rešiti vprašanja privatizacije športnih klubov. Priznam, da so močnejši od mene, majhen sem in premalo močan, da bi to izpeljal«. Več uspeha naj bi imel z napovedano vojno mafiji, kar sklepa iz dejstva, da so se zaradi okrepljenega pritiska na organizirani kriminal mamila na srbskem trgu bistveno podražila.

Stanković je bil pravnomočno obsojen na pet let in deset mesecev zapora zaradi trgovanja z drogo in nošenja orožja, vendar je odhod v zapor uspešno odlagal zaradi zdravja in kazni ni nikoli odslužil. Ker naj bi ga ubili pripadniki črnogorskih kriminalnih klanov, sta Vučić in Stefanović poudarila, da ne bosta dovolila, da bo Srbija postala prizorišče obračunov kriminalcev iz ene izmed bivših jugoslovanskih republik.

Nogometaši in košarkaši Partizana so se od Stankovića poslovili že na prvih tekmah pa umoru in sicer tako, da so oblekli majice z njegovim portretom. Kdo jih je nabavil in kdo jim je naročil, naj nosijo majice s portretom umorjenega voditelja navijačev, noče razkriti nihče. Protestiral je samo režiser Srdjan Dragojević, ki je pozval upravi klubov, naj si raje oblečejo majice z napisom »Vsi smo Sale Mutavi, preprodajalci drog in huligani«. Košarkaši so se Stefanoviću na tekmi z Olimpijo poklonili z minuto molka, kar so nekateri gledalci pospremili z žvižgi.

Cena pacifikacije navijaške vojske

V Srbiji so bili navijači ena glavnih tem zadnji dve desetletji. Zaslužna je bila služba državne varnosti, ki je mladeniče med balkanskimi konflikti pošiljala na fronto za topovsko hrano, preživeli pa so se po končanih vojnah, ker so bili izgubljeni v vesolju, pridružili skrajnežem. Navijači so podpirali posamezne politične stranke na protestih in tvorili elitne enote skrajnežev, ki so se spopadali s policisti in rušili srbsko prestolnico. Vodilno vlogo so imela na protestih proti aretaciji haaških obtožencev Radovana Karadžića in Ratka Mladića ter na protestih proti enostranski razglasitvi neodvisnosti Kosova. Navijači so odločali o vsem, navijaške vojske pa so bile uporabne za vse situacije. Zvesto so služili tudi interesom naprednjakov, dokler se Tomislav Nikolić ni povzpel na predsedniški stolček, Vučić pa postal najmočnejši politik v državi.

Država je vse opazovala s strani, politiki pa se tudi iz bojazni, da se bodo obrnili proti njim, niso odrekli navijaškim vojskam. Na rušilnih pohodih skrajnežev so nazadnje sodelovale na protestih proti paradi ponosa in istospolno usmerjenim osebam. Zadnja leta navijačev ni več na beograjskih ulicah, kjer je LGBT skupnost izpeljala že drugo parado ponosa, ne da bi prišlo do omembe vrednih incidentov. Skrajneži najverjetneje niso čez noč spremenili svoja prepričanja, analitiki pa se sprašujejo, kakšna je bila cena za pacifikacijo navijaških skupin. Kot ugotavlja tednik Vreme, je poslovanje s tovrstnimi skupinami vedno tvegano. Če se je oblast dogovorila z njimi, naj ne pretepajo več pripadnikov LGBT skupnosti, se ji očitno ni uspelo dogovoriti, da ne smejo več moriti in trgovati z mamili.

Primer Saleta Mutavega nazorno kaže, da so vodje navijačev povezani s kriminalnimi združbami in da so hkrati v upravah športnih klubov, v katerih sedijo tudi politiki. Po mnenju poznavalcev bi morala država, če bi res hotela rešiti problem, spremeniti status klubov. Sprejeti bi morala pravila financiranja športnih klubov ali pa jih privatizirati, ne pa da dopušča, da so še naprej netransparenten vir financiranja političnih strank. Najlažje je napovedati vojno mafiji, težje pa je sistemsko pristopiti k reševanju problemov.