Tiskane izdaje
Srbski proces soočanja s preteklostjo je bil vedno pogojen od zunaj in nikoli resno in iskreno od znotraj. To je mogoče sklepati tudi na podlagi dejstva, da srbski kinematografi nočejo prikazati dokumentarnega filma o srbskih zločinih na Kosovu. Čeprav za vojne zločine niso krivi Srbi ali Albanci, temveč ljudje z imeni in priimki.
Kot pojasnjuje avtorica dokumentarnega filma Neidentificirani Marija Ristić, ji je med spremljanjem sojenja za zločin v štirih kosovskih vaseh kmalu postalo jasno, da množičnega poboja več kot sto ljudi v tako kratkem času ni mogla izpeljati le deveterica obtoženih. Da je bil zločin organiziran, je bilo mogoče sklepati že iz tega, da so nekatera trupla našli tudi več sto kilometrov stran od kraja zločina.
To so trdile tudi priče, tako žrtve kot obtoženi, ki so izpovedale, da je bilo na prizorišču zločina od 150 do 200 pripadnikov vojske in policije. Po njenih navedbah obstajata pisni ukaz in general, ki ga je podpisal, vendar ne dokument ne general nista nikoli bila del sodnega procesa. Sestavni del obtožnice tudi ni bilo načrtno premeščanje trupel, kar je spodbudilo Ristićevo za snemanje dokumentarca, da bi pokazala javnosti, da zločina niso zakrivili neznanci, kot trdijo srbski organi, temveč ljudje z imeni in priimki. Avtorjem filma v produkciji balkanske preiskovalne mreže (BIRN) ni nihče grozil, so pa pripadniki Šakalov grozili njihovim potencialnim sogovornikom, naj raje molčijo, da se ne bo kaj slabega zgodilo njihovim družinam. Naj molčijo kot grob, so jim po besedah Ristićeve svetovali tudi nekateri policijski generali.
Sto let zapora
Državni vrh je ukazal srbskim silam, naj premestijo trupla v največji mogoči tajnosti, vendar mu zločina ni uspelo skriti pred očmi javnosti. Po 11 letih je zločin tudi zaradi pritiska Human Rights Watch končal na zatožni klopi posebnega oddelka za vojne zločine na beograjskem višjem sodišču. Devet pripadnikov 177. vojno-teritorialnega voda Vojske Jugoslavije, ki so se poimenovali Šakali, je bilo leta 2014 obsojenih na skupaj 106 let zapora zaradi poboja najmanj 118 civilistov albanske narodnosti.
Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in kazensko zadevo vrnilo v ponovno sojenje, medtem ko so sodnico Snežano Nikolić-Garotić premestili. Garotićeva je bila prva srbska sodnica, ki je razsodila, da niso le paravojaške enote odgovorne za zločine na Kosovu, temveč tudi Vojska Jugoslavije. Po mnenju avtorjev filma je primer sodnice Garotićeve le eden od primerov v Srbiji, ki odstranjuje neodvisne sodnike brez sleherne javne razprave, ker so mediji pod nadzorom oblasti.
Zgodba o hladilnici s trupli pobitih Albancev je prišla v širšo javnost leta 2001, ko jo je objavil urednik časnika Timočka krimi revija Dragan Vitomirović. Šlo je za turbulentne čase, in sicer nekaj mesecev po padcu srbskega vožda Slobodana Miloševića. Nove proevropske sile so prevzele upravljanje države, varnostne strukture pa so ostale nedotaknjene tudi zato, ker je policija prestopila na stran naroda. Njim ni bilo v interesu, da bi pričevanje o zločinih prišlo v javnost, nova oblast pa je sklenila, da jih ne bo ignorirala. Vitomirović je kmalu po objavi zgodbe umrl v prometni nesreči. Po mnenju njegove družine je bil žrtev atentata.
Ne glede na to, ali je šlo za prometno nesrečo ali za atentat, je Vitomirovićeva smrt negativno vplivala na srbske novinarje. Navsezadnje je bil v tem obdobju v Jagodini umorjen tudi novinar Milan Pantić, ki je pisal o korupciji v procesu privatizacije, njegovih morilcev pa niso odkrili vse do danes. Cena svobode govora je bila zelo visoka.
Zločini v korist domovine
Ustvarjalci dokumentarnega filma so gradivo večinoma pridobili na haaškem in švedskem sodišču ter pri Human Rights Watch, v Srbiji pa so jih zavrnili skoraj vsi. Tožilstvo ni hotelo sodelovati, sodišče jim ni posredovalo sodbe, zavrnila pa jih je večina od več kot 30 neposrednih ali posrednih storilcev zločina, ki so jih pozvali k sodelovanju. V filmu tako spregovori pripadnik Šakalov Zoran Rašković, ki je bil varovana priča v Srbiji. Največ je povedal o zločinih Nebojše Minića, imenovanega Mrtvi, ki je domnevno umrl v Argentini zaradi aidsa.
Izpovedali so se še ljudje, ki so skrbeli za premeščanje trupel. Prvi so sodelovali pri zločinu v korist domovine in zaradi obrambe države, drugi so zgolj izpolnjevali ukaze, vsi drugi pa so se izrekli za nedolžne in niso hoteli spregovoriti. Nekateri izmed udeležencev zločinov, še zlasti njihovi naročniki, so še vedno na visokih položajih, srbska javnost je večinoma nezainteresirana za sojenje za zločine na Kosovu, del pa je izrecno proti, ker so po prihodu Nata na Kosovu ubili tudi več sto srbskih civilistov. V Srbiji je film videla le strokovna javnost, na Kosovu pa so ga Albanci doživeli kot krivico, ker zločincev še ni dosegla roka pravice.
