Tiskane izdaje
Haaško sodišče je nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov obsodilo na 40 let zapora za genocid v Srebrenici in vojne zločine med vojno v BiH. Radovana Karadžića je oprostilo v prvi točki obtožnice, ki ga je bremenila genocida v sedmih občinah v BiH.
Sodni svet haaškega mednarodnega sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) je ugotovil, da dokazi v točki obtožnice, ki Radovana Karadžića bremeni genocida v občinah Bratunac, Foča, Ključ, Prijedor, Sanski Most, Vlasenica in Zvornik, niso zadostni. Predsedujoči sodnik O-Gon Kwon je pojasnil, da so sile Vojske Republike Srbske (VRS) v teh občinah zakrivile številne zločine in pobijale Muslimane, vendar ni bilo genocidnega namena.
V obrazložitvi sodbe za genocid v Srebrenici je O-Gon Kwon poudaril, da je Karadžić, čeprav je v komunikaciji s podrejenimi uporabljal šifre, kot je bila izjava, »da je treba blago pospraviti v skladišče«, se je strinjal z izvedbo načrta, da trajno odstranijo Muslimane iz Srebrenice. Čeprav je imel moč, da bi preprečil množični poboj, se je strinjal z odločitvijo, da vse moške in dečke, sposobne za vojaščino, prepeljejo v Zvronik, kjer so jih pobili. Da bi lažje izvedli iztrebljanje in likvidacijo Muslimanov, je na območju poboja razglasil vojne razmere.
Icty je Karadžića spoznal za krivega tudi za zajetje 377 pripadnikov Združenih narodov za talce, ker je spodbujal njihovo ugrabitev in grozil s prelivanjem krvi, da bi preprečil oziroma ustavil Natovo bombardiranje srbskih položajev. O-Gon Kwon je pojasnil, da ima obtoženec individualno poveljniško odgovornost za kaznivo dejanje zajetja talcev, kar je kršitev zakonov in običajev vojskovanja.
Sodni svet Ictyja je sklenil še, da je Karadžić individualno odgovoren za vojne zločine, storjene med obleganjem Sarajeva, ko je bilo ubitih 10.000 civilistov, med njimi 1500 otrok. O-Gon Kwon je pojasnil, da je Karadžić odgovoren za umore, napade na civiliste in teror ter da je imel ključno vlogo, za doseganje svojih političnih ciljev pa je uporabil obstreljevanje in ostrostrelce.
Likvidacije vseh vojaško sposobnih Bošnjakov
Prvi odzivi na obsodbo Radovana Karadžića so nazorno pokazali, da bodo morali za spravo na Balkanu krepko pljuniti v roke vsi voditelji v tej nemirni regiji. V BiH so nezadovoljni s sodbo tako Bošnjaki in Hrvati kot Srbi, Beograd pa je odločno vzel v bran Republiko Srbsko.
Haaško sodišče je Radovana Karadžića spoznalo za krivega za genocid nad Bošnjaki v Srebrenici julija 1995, ko so sile bosanskih Srbov po padcu te bošnjaške enklave v njihove roke ubile več kot 8000 Bošnjakov. Icty je ugotovil, da je Karadžić nameraval za stalno in s silo odstraniti bošnjaško prebivalstvo iz Srebrenice.
Srbske sile so po zavzetju Srebrenice 11. julija 1995, ki ga je ukazal Radovan Karadžić, prisilno pregnale okoli 30.000 bošnjaških žensk, otrok in starejših na območje pod nadzorom bošnjaških sil vojske BiH. Pridržali so bošnjaške moške in fante, ki so jih nato od 13. julija 1995 v nekaj dneh pobili več tisoč.
Cilj uničenje Bošnjakov
Predsedujoči sodnemu senatu, sodnik O-Gon Kwon, je Karadžićevo krivdo opisal z besedami: »Kot predsednik Republike Srbske [RS] in vrhovni poveljnik vojske je bil edina oseba v RS, ki je imel moč, da bi posredoval in preprečil poboj Bošnjakov, a tega ni storil. Namesto tega je ukazal, naj Bošnjake, ki so bili zaprti v Bratuncu, odpeljejo drugam, kjer so jih nato pobili.« Sklenil je s pojasnilom, da je sodišče zato presodilo, da je Karadžić z vojaškim poveljnikom srbskih sil Ratkom Mladićem in drugimi pripadniki zločinske združbe nameraval ubiti vsakega za vojaško službo sposobnega Bošnjaka, kar pomeni namero o uničenju Bošnjakov. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Karadžić podpiral in odobril topniško obstreljevanje Sarajeva ter ostrostrelske napade na civiliste s strani sil bosanskih Srbov od aprila 1992 do novembra 1995, katerih cilj je bil sejati teror med civilnim prebivalstvom. Po besedah O-Gon Kwona je ostrostrelske napade in teror uporabljal kot pritisk na bošnjaško vodstvo in mednarodno skupnost zaradi uresničevanja svojih političnih ciljev. Icty je zavrnil Karadžićevo trditev, da so sile BiH same streljale na prebivalce, da bi sprožile odziv mednarodne skupnosti.
Pravica za žrtve in sprava
Glavni tožilec Ictyja Serge Brammertz je poudaril: »Leta 1993 je svet odločil, da si žrtve v nekdanji Jugoslaviji zaslužijo pravico. Te žrtve so nam pokazale zaupanje, da jo bomo izpeljali. S to sodbo je zaupanje izpolnjeno. Pravici je zadoščeno.« Visoki komisar ZN za človekove pravice Zeid al Husein je poudaril, da je sodba Karadžiću močan dokaz, kako trdno je mednarodna skupnost odločena, da morajo vojni zločinci odgovarjati za svoja dejanja.
Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Valentin Inzko je menil, da si je treba prizadevati, da bodo po tej sodbi in v spomin na najtemnejše čase BiH prevladali resnica, svoboda in sprava. Po njegovem brez resnice in spomina ne more biti trajne sprave.
Hrvaška vlada je opozorila, da sprava v BiH ne bo mogoča, dokler ne bo Karadžićeva zločinska in genocidna politika dokončno poražena. Po njenem mnenju je obsodba enega glavnih akterjev agresivne velikosrbske politike v BiH najmanj, kar so lahko dobile žrtve in njihove družine. Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je ocenila, da je sodba majhna tolažba za žrtve grozljivih zločinov.
Pravica Srbov do obstoja
Predsednik in premier Srbije, Tomislav Nikolić in Aleksandar Vučić, sta poudarila, da bo Beograd branil pravico do obstoja RS, ki je bila konstituirana skladno z daytonskim mirovnim sporazumom. Po Nikolićevem mnenju bi lahko bila zaradi obsodbe Karadžića usoda RS negotova. Vučić je opozoril vse, ki nameravajo izkoristiti sodbo za politične ali kakršnekoli druge napade na RS, da Srbija tega ne bo dovolila. Končal je z besedami: »Stali bomo ob svojem narodu, zaščitili bomo njegovo pravico do obstoja kot tudi pravico do življenja in obstoja RS. Ne ogrožamo nikogar, nikomur ne bomo grozili, vendar nikomur ne bomo dovolili, da potepta Srbe samo zato, ker so Srbi.«
Nataša Kandić iz beograjskega Fonda za humanitarno pravo je ocenila, da je bil Karadžić danes kaznovan za zločine, o katerih je vedel, da so se zgodili. Po njenem je sodba pravična tako zanj kot za žrtve njegove politike. Poudarila je, da je sodba tudi največja ovira za vsak poskus revizije in novih interpretacij dogodkov iz vojne v BiH, saj sta bila z njo potrjena genocid in namen ustvariti v BiH povsem srbska območja brez Bošnjakov in Hrvatov.
Bosna razdeljena na troje
Predsednica združenja Matere Srebrenice Munira Subašić pričakuje, da bo haaško tožilstvo za pritožbo pripravilo boljše dokaze in doseglo strožjo obsodbo ter dokazalo, da je bil storjen genocid ne le v Srebrenici, ampak tudi v drugih sedmih občinah iz obtožnice.
Predsedujoči predsedstvu BiH Bakir Izetbegović je sodbo Karadžiću označil za zgodovinski dogodek za BiH, ker je bil z njo potrjen bistven del dejstev o medvojnih zločinih v državi. Po njegovem je pomembno, da sta bili presojeni grozna ideologija in politika.
Predsednik RS Milorad Dodik je izpostavil, da sodba proti Karadžiću ne more zmanjšati moči RS. Predsednik parlamenta Nedeljko Čubrilović je poudaril, da Icty ni izpolnil svoje misije načelnega kaznovanja vseh vojnih zločinov z namenom doseganja sprave, temveč je pokazal zgolj politično pristranskost in selektivni pristop k pravici, saj je bilo doslej med 161 obtoženimi kar 110 Srbov.
V imenu hrvaškega narodnega sabora v BiH je Božo Ljubić menil, da sodba ne bo prinesla katarze in ne bo zadostila pravici v državi, v kateri se je vojna po sklenitvi nepravičnega daytonskega mirovnega sporazuma nadaljevala z drugimi sredstvi, kot je etnično čiščenje Hrvatov.
