Sredozemlje ni kot balkanska pot

Bruselj – Drugače kot na ­balkanski begunski poti, ki je od marca lani »zaprta«, dobiva­ ­gibanje ljudi iz Afrike prek osrednjega Sredozemlja, predvsem iz Libije v Italijo, kljub številnim prizadevanjem­ EU za zajezitev toka nove razsežnosti.

Povedna je že osnovna statistika. Po tej poti je letos do konca prejšnjega tedna prišlo 61.285 ljudi ali za četrtino več kot v enakem obdobju lani. V prvih mesecih letošnjega leta je po podatkih mednarodne organizacije za migracije na morju izgubilo življenje 1562 ljudi. V Bruslju opažajo premike. Eden od njih je, da so po številu na drugem mestu – takoj za Nigerijci – državljani Bangladeša. Ti lani niso prišli po tej poti v večjem številu in so predstavljali le 4 odstotke prihodov. Druge velike skupine migrantov prihajajo iz Slonokoščene obale, Gvineje in Gambije.

Alternativne poti

EU je pred letom začela izvajati partnerske programe z afriškimi tranzitnimi deželami in državami izvora, s katerimi naj bi bolje upravljali migracije in odpravljali njihove vzroke. Za napredek štejejo, da so v sodelovanju z oblastmi v Nigru skoraj za polovico zmanjšali pritok ljudi po glavnih poteh v Libijo. Ena od osrednjih točk je bila bitka s tihotapci ljudi v Agadezu kot osrednjem križišču. Tam se je pojavila posebna težava. EU mora povišati naložbe v zagotavljanje preživetja tamkajšnjemu prebivalstvu, ki brez tihotapstva ljudi izgublja velik del prihodkov.

Po drugi strani v evropski komisiji ugotavljajo, da se tokovi preusmerjajo. Ena od alternativnih poti vodi prek Nigra v Alžirijo in šele nato v Libijo. Takšne poti so praviloma dražje in bolj tvegane. Največja težava seveda ostaja Libija. Ideje, kakršne so zagovarjali v Berlinu in Rimu, po katerih bi morala EU začeti nadzirati libijsko mejo z Nigrom, se niso prijele. V evropski komisiji pričakujejo, da bodo njihovi projekti počasi le ustavili tok. Opozarjajo, da je v Libiji veliko migrantov čakalo na prečkanje morja, preden je Unija zagnala projekte.

Desničarski politiki, kakršen je avstrijski zunanji minister in kanclerski kandidat Sebastian Kurz, bentijo, da je reševanje ljudi na morju dodatna spodbuda za tvegano pot. Unija bi se po njihovem morala odločiti za bolj trdne prijeme. Po eni od Kurzevih idej bi morali pot iz Libije po zgledu balkanske poti kar zapreti. Migrante, ki bi bili rešeni na morju, bi prepeljali v sprejemne centre v Tuniziji in Egiptu. Takšne zamisli so bolj ali manj neuresničljive. Tega obe državi že tako nočeta sprejeti. Tudi v evropski komisiji zavračajo postav­ljanje sprejemnih centrov EU na severu Afrike.

Vloga operacije Sofija

V Bruslju radi poudarjajo vlogo operacije Sofija pred libijsko obalo. V dveh letih njenega delovanja so na morju rešili že skoraj 40.000 ljudi, zasegli več kot 400 tihotapskih ladij, 109 tihotapcev so izročili italijanskim organom. Njeni nalogi sta še usposabljanje libijske obalne straže in skladno z mandatom Združenih narodov izvajajo embargo na dobavljanje orožja. Tihotapci ljudi so po ocenah kritikov že prilagodili svojo strategijo. Ker evropske ladje plujejo blizu ozemeljskih voda Libije, pošiljajo ljudi na morje v čedalje bolj nevarnih čolnih in ladjah.

V Italiji kot glavni točki vstopa afriških gospodarskih migrantov in prosilcev za azil bijejo plat zvona. Drugače kot v preteklih letih ne morejo številnih migrantov kar »poslati« naprej proti ciljnim državam na severu. Tam so sicer opazili več prihodov, a kljub temu v Avstriji nočejo vzpostavljati nadzora na notranji schengenski meji z Italijo. Kot ena od obljub EU – ob spodbujanju gospodarskega razvoja in zaposlovanja v državah izvora – je na mizi omogočanje zakonitega priseljevanje v EU. A po vseh krizah in stalnem prilivu med članicami ni veliko navdušenja nad sprejemanjem migrantov.