Število prosilcev bi omejili, vendar vsak po svoje

Dunaj – Na posebnem »vrhu« o begunski krizi so sredi prejšnjega tedna avstrijski nacionalni, regionalni in lokalni voditelji sklenili, da bodo omejili število sprejetih prosilcev za azil. O tem, kaj njihovi sklepi zares pomenijo in kako jih bodo izvajali, pa se jim še ni uspelo dogovoriti.

V severni sosedi, kjer je lani za azil zaprosilo okoli 90.000 ljudi oziroma kaka desetina pribežnikov, ki so čez njihovo državo nadaljevali pot na sever Evrope, vse od začetka begunske krize vladajoči koaliciji med socialistično in ljudsko stranko ni uspelo najti skupnega pristopa do reševanja težav. Tako kot v primeru prve ograje na schengenski meji, ki jo je Avstrija začela postavljati na meji s Slovenijo, so socialisti s kanclerjem Wernerjem Faymannom na čelu sprva nasprotovali ostrejšim zahtevam manjše koalicijske partnerice, a so pozneje popustili. To jim je povzročilo precej težav pri iskanju ustreznega politično korektnega izraza, da tistega, čemur so v ljudski stranki rekli ograja, ne bi bilo treba tudi njim tako imenovati. In izzvalo kar nekaj sarkastičnega posmeha v Budimpešti, saj je bil prej Faymann eden najostrejših kritikov ograje, ki jo je vlada Viktorja Orbána postavila na mejah s Srbijo in Hrvaško.

Podobno je potekala razprava o določitvi »zgornje meje« števila beguncev, ki jih je Avstrija še sposobna sprejeti. Razgrela se je zlasti potem, ko so se konec lanskega leta v sosednji Nemčiji nenapovedano odločili, da čez mejo ne bodo več spuščali tistih pribežnikov, ki nočejo zaprositi za azil pri njih, ampak bi to radi storili na Danskem ali Švedskem. Medtem ko so zvezni in lokalni politiki iz ljudske stranke zahtevali »zgornjo mejo«, so ji socialisti odločno nasprotovali. Hkrati so oboji napovedovali, da bodo do minule srede, ko se je v prestolnici odvil begunski »vrh«, uskladili in poenotili svoja stališča. Čeprav so bile na tiskovni konferenci po zaključku »vrha« retorične razlike med socialističnim kanclerjem ter podpredsednikom vlade in voditeljem ljudske stranke Reinholdom Mitterlehnerjem še vedno očitne, so »smernice« prvega in »zgornja meja« drugega napovedovale soglasje med vladajočima strankama o tem, da bo Avstrija v prihodnjih štirih letih sprejela le še toliko novih prosilcev za azil, da število ne bo presegalo 1,5 odstotka njenega prebivalstva oziroma le še 127.500 ljudi do konca junija 2019. Predstavljeni načrti so bili jasni: letos bo Avstrija sprejela samo še 37.500, prihodnje leto 35.000, leto zatem 30.000, leta 2019 pa le še 25.000 novih prosilcev.

Neuresničljivi sklepi

»Enotnost« v koaliciji ni dolgo trajala, osnovni zaplet pa se je razkril že na sami predstavitvi sklepov »vrha«, na kateri so se vsi spretno izmuznili odgovoru na novinarsko vprašanje, ki ga je kasneje postavil tudi predstavnik avstrijskega Karitasa Martin Gardner: »Kaj se bo zgodilo, ko bo prišel 35.001. prosilec?« To se lahko zgodi že maja ali celo konec aprila, saj v Avstriji povprečno na dan za azil zaprosi okoli 300 ljudi, odgovori, ki jih zadnje dni dajejo avstrijski politiki, pa kažejo, kakor so pred dnevi zapisali v dnevniku Standard, da se socialisti in ljudska stranka še vedno prepirajo, kako razložiti tisto, kar so se na »vrhu« dogovorili. Znotraj socialistične stranke so že prej nasprotovali omejitvam in opozarjali, da so v nasprotju z ženevskimi konvencijami. V njihovi dunajski podružnici so dan po »vrhu« ogorčeno trdili, da sklepi niso uresničljivi, socialistični kandidat za novega obrambnega ministra Hans Peter Doskozil pa je po radiu razlagal, da je to, kako omejiti pritok pribežnikov, le politična usmeritev in da bo »zgornja meja« najverjetneje presežena. Sicer je zagotovil, da bo vlada storila vse za izpolnitev teh »smernic«, toda »zame ni sprejemljivo, da bi zaradi načrtovanih števil zavrnil nekoga, ki je zaprosil za azil v Avstriji«. Tudi svetovalec vlade Klein Schimdt je v petek zvečer v televizijskem pogovoru izjavil, da omejitev sprejema azilantov ne bo uspela in da jih bo v državo prišlo več, kakor so na Dunaju »načrtovali«.

V ljudski stranki sklepov »vrha« niso dojeli tako neobvezujoče. Njihova zvezna ministrica za notranje zadeve Johanna Mikl-Leitner je ponudila dve rešitvi, kaj storiti, ko bo prispel 35.001. prosilec za azil. Eno si je sposodila pri Švedski, kjer oblasti prošnje pribežnikov sicer sprejemajo, a jih potem tudi več let uradno ne obravnavajo. Druga je bolj radikalna, zanjo pa se odločno zavzemajo tudi opozicijski svobodnjaki: popolno zaprtje mej in vračanje prosilcev za azil v varne države, iz katerih so prišli v Avstrijo. Na to, da je Avstrija obkrožena izključno z »varnimi tretjimi« državami in je zato ženevska konvencija ne zavezuje k sprejemanju azilantov, je opozoril tudi vodja parlamentarne skupine ljudske stranke Reinhold Lopatka.

Po mnenju strokovnjaka za ustavno pravo Bernda Christiana Funka, ki ga je vlada zaprosila za oceno sklepov »vrha«, bi takšno striktno izvajanje dublinskih pravil, ki so ga evropske države v času begunske krize opustile, Avstrijo najbrž pripeljalo pred evropsko sodišče. Vladni svetovalec Schimdt pa opozarja, da bo omejevanje števila azilantov varnost prej zmanjšalo kot pa povečalo, saj se bodo pribežniki prisiljeni zateči k ilegalnim načinom prihoda v državo. Tudi zbirni in prehodni centri oziroma »žariščne točke« po njegovem niso rešitev, ampak zgolj utvara, saj se jim bodo tisti, ki nimajo možnosti za pridobitev azila, na daleč izognili. Tisti, ki jih bodo prisilili, da morajo čakati, pa bodo izkoristili priložnost, da čim prej pobegnejo in padejo v roke tihotapcev ljudi, ki jim bo posel spet zacvetel, je prepričan znani pravnik in borec za človekove pravice Manfred Nowak.