Tiskane izdaje
Berlin – Več kot desetletje je bila nemška SPD kot ohromljena pred konservativno kanclerko Angelo Merkel, zdaj je v tokratnem kanclerskem kandidatu Martinu Schulzu našla svoj glas in pogum. Nekdanjega predsednika evropskega parlamenta so poslanci izrednega kongresa največje nemške levosredinske stranke soglasno izvolili za svojega predsednika.
Kaj ima Martin Schulz, česar nista imela Frank-Walter Steinmeier in Peer Steinbrück? Socialdemokratska kanclerska izzivalca iz let 2009 in 2013 sta bila vsak po svoje odlična predstavnika svoje stranke, ki sta se izkazala s preteklim delom, a sta bila bolj kot Schulz, ki se je na domači politični oder vrnil iz Bruslja, ujeta v nemške politične povezave. Oba sta delala s kanclerko Angelo Merkel na vrhuncu njene priljubljenosti in nedotakljivosti, potem ko je Nemčijo vrnila v sam vrh svetovne gospodarske uspešnosti in obvladala še evrsko krizo. V takšnem položaju so kanclerki za obračun z njenimi nasprotniki zadostovali kritični stavek ali dva ter cinični nasmešek pred televizijskimi kamerami.
Nemcem gre še vedno bolje kot kdaj prej, prvič v dvanajstih letih kanclerkine vladavine pa med njimi vstaja znameniti »Angst«, strah pred prihodnostjo, ki ga pol leta pred parlamentarnimi volitvami uteleša prav Angela Merkel. Ko je bila Nemčija na svojih južnih mejah oblegana s stotisoči beguncev z Bližnjega vzhoda in od drugod, kanclerka ni bila sama pri odločitvi, da nadnje ne bo poslala policije in vojske, ampak jim bo odprla meje, celo razvpita fraza »zmogli bomo!« naj bi izvirala iz socialdemokratskih ust. A političarka s tako suvereno prevlado v svoji državi za prelomne odločitve ne more obtoževati drugih, in res so Nemci že od vsega začetka begunsko politiko pripisovali prav njej: v prvih mesecih po zgodovinskem navalu pohvalno, saj so bili mnogi ponosni na človekoljubni ugled svoje države, po spolnih napadih migrantov v Kölnu ter po vrsti terorističnih napadov tujih islamistov pa vse bolj kritično.
Kanclerkin položaj poslabšujejo celo njeni uspehi v spopadu z begunsko krizo, saj je šla zanje na trnovo pot k turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu, ki zdaj njo in vso Nemčijo žali z nacističnimi psovkami.
Nemški občutek varnosti sredi združene Evrope majejo tudi brexit in druga nacionalistična gibanja in medtem ko vse več ljudi demonstrira za Evropo, je nekdanji predsednik evropskega parlamenta videti vse bolj varna roka.
Martin Schulz s svojimi retoričnimi sposobnostmi celo svojo vijugasto življenjsko pot predstavlja kot možnost za vse, saj se je alkoholiku brez mature posrečilo do točke, ko lahko odločno zagotavlja, da hoče postati nemški kancler. Upanje, ki ga je svojim socialdemokratom vzbudil po dolgih letih »Angelinega prekletstva«, mu je v nedeljo prineslo še veličastno soglasno izvolitev za predsednika SPD na posebnem strankinem kongresu, »učinek Schulz« pa je v SPD letos privabil že trinajst tisoč ljudi.
Ob energičnem socialdemokratskem kanclerskem kandidatu je krščanskodemokratska kanclerka, ujeta v krize in težave od ZDA do Rusije, videti utrujena, tudi zato, ker je to njen že četrti predvolilni boj.
»Stoodstotno črna skrinjica«
Nemška predvolilna kampanja pa se šele dobro začenja in Angela Merkel se lahko še prebudi, zato pri SPD hitijo s poudarjanjem svojih političnih prioritet. Sredi svetovne razprave o neenakosti je med njimi na prvem mestu prizadevanje za večjo pravičnost v družbi, stoodstotno izvoljeni »mož iz Würselna, ki kot peti otrok gospodinje in policista izvira iz preprostih razmer«, je tudi stoodstotno za večjo pravičnost, poudarjajo.
Neenakosti si nismo izmislili, ta obstaja, pravi Schulz, »v našem programu pa gre za pravičnost, spoštovanje in dostojanstvo«. Omenja petinpetdesetletnike, ki so izgubili delo, ter napoveduje prizadevanja za boljše združevanje družinskega življenja in dela, da bodo »ljudem vsak dan malo izboljšali življenje«, za izboljšanje šolstva in investicij. Zavzema se za Evropo in mir v svetu, pri begunski krizi pa obsoja zadnje obnašanje turškega predsednika Erdoğana in napoveduje tesno sodelovanje z drugimi evropskimi državami. Obsoja tiste vzhodnoevropske, ki z veseljem prejemajo subvencije EU, a nočejo pomagati, zavzema se za boj proti »desnemu populizmu«. Poudarja zgodovinske socialdemokratske zasluge za enakopravnost žensk, za boj proti nacizmu in uspešne zahodnonemške vlade s pečatom SPD po drugi svetovni vojni.
Zdaj, ko socialdemokrati z več kot 30 odstotki na lestvicah priljubljenosti lovijo ali celo presegajo CDU/CSU kanclerke Merklove, si je težko predstavljati, da so bili še pred nekaj tedni pri komaj 20 odstotkih. Nasprotniki pa 61-letnega prvaka SPD vseeno obtožujejo, da je »stoodstotno črna skrinjica«, po njihovem prepričanju ne odgovarja dovolj konkretno na vprašanje, kje bo za svoje programe vzel denar. Konservativci verjamejo, da je šibka točka socialdemokratov tudi pod Martinom Schulzem dvomljiv odnos do reform lastnega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je z odločnimi ukrepi na trgu dela in drugod poskrbel za več kot desetletje gospodarske rasti in zmanjšanje brezposelnosti za polovico. Pri SPD zagotavljajo, da bodo popravljali samo tisto, kar se pri Agendi 2010 ni izkazalo, in za takšen pristop se ogrevajo tudi morebitni koalicijski partnerji zeleni in Levica. Za pravo razpravo o družbeni pravičnosti in odgovornosti pa bo treba počakati na predvolilno prebujenje kanclerke, ki je s Schröderjevimi reformami največ pridobila in jih tudi hvali ob vsaki priložnosti.
