Tiskane izdaje
Po prvem krogu prav tako še zdaleč niso pomirjeni v stranki Republikanci, saj so z zavezniki dobili 22 odstotkov glasov, medtem ko so socialisti zgodovinsko pogoreli in pristali pri slabih 10 odstotkih, skrajnodesničarsko Nacionalno fronto je podprlo 13 odstotkov volivcev, Nepokorno Francijo (La France insoumise) Jean-Luca Mélenchona pa 11 odstotkov, kar je očitna zaušnica populizmu, tako skrajnodesnemu kakor radikalno levemu, ki sta bila ob nedavnih predsedniških volitvah nadvse opogumljena.
Če odstotke prevedemo v številke, si lahko - še - po nedeljskem drugem krogu Republika naprej! in MoDem obetata od 415 do 455 poslanskih mest v 577-članski narodni skupščini, kar je več kot krepka absolutna večina (zanjo je potrebnih 289 sedežev). Desnica, ki je upala, da bo preprečila Macronu absolutno večino, se bo morala po novem zadovoljiti z od 70 do 110 poslanskimi mesti, še večji je fiasko socialistov, ki bodo imeli sramotno nizkih od 15 do 40 sedežev. Skrajnih politikov bo v narodni skupščini malo: od 3 do 10 frontistov (zdaj sta dva) ter od 8 do 18 poslancev iz vrst Mélenchonove Nepokorne Francije in komunistov.
Če spregovorimo o imenih, je jasno, da so po prvem krogu izpadli iz tekme za poslansko službo nekateri prepoznavni socialisti: celo nedavni kandidat za predsednika Benoît Hamon pa še Jean-Christophe Cambadélis, Aurélie Filippetti ..., iz igre sta tudi vidni ekologistki, nekdanji ministrici Emmanuelle Cosse in Cécile Duflot. Zato pa dobro kaže nacionalistki Marine Le Pen, ki jo je v Pas-de-Calaisu, kjer je kandidirala, podprlo 46 odstotkov volivcev, videti je tudi, da se utegne po drugem krogu končno prebiti v parlament Jean-Luc Mélenchon, ki kandidira v Marseillu. Prav tako šesterici sedanjih ministrov kandidatov za narodno skupščino kaže dobro, če pa komu v nedeljskem drugem krogu vendarle ne bo uspelo, bo moral - kot zahteva macronizem - odstopiti tudi kot minister.
Četudi je bila volilna udeležba v nedeljo skrb zbujajoče nizka, se je potrdilo, kot je po razglasitvi rezultatov dejal premier Édouard Philippe, da Francozi verjamejo v »prenovitveni, povezovalni in zmagoviti projekt« novega predsednika. Očitno menijo, da mu je treba dati priložnost; sploh potem, ko mu vsaj po prvih zunanjepolitičnih nastopih ni kaj očitati. Nekateri so pri napovedovanju sprememb, ki se obetajo v političnem življenju Francije, nekoliko bolj plastični, saj pričakujejo cunami v narodni skupščini, v katero se je že po prvem krogu uspelo prebiti zgolj štirim kandidatom. Cunami pomeni mnoga nova in politično neizkušena imena in lahko pomeni, kot poudarjajo pri Le Mondu, skrb zbujajočo hegemonijo macronistov.
Gibanje, ki ga je Emmanuel Macron osnoval pred dobrim letom, bo postalo prvo gibalo francoskega razvoja: če bo zvesto samemu sebi, bi morala Francija kreniti na boljšo pot. Če bo požrlo predvolilne obljube o morali in etiki, delovni zakonodaji, Evropi ..., bo nastopil težko premostljiv problem, kajti ne bo več prave opozicije, ki bi mu gledala pod prste. Desnica bo v primerjavi z zdaj prepolovljena, socialisti zmarginalizirani, samo obrobni bodo tudi desni in levi populisti. Sploh pa je ob tem pričakovati, da bodo neredki »preživeli« konservativci in socialisti prikimavali macronistični večini ...
Še bolj kot vse to pa skrbi zgodovinsko nizka volilna udeležba v prvem krogu, saj več kot polovica volilnih upravičencev ni prišla na volišča. Ali drugače: Republiko naprej! je v resnici podprlo samo 15 odstotkov volivcev. Dilem je veliko, vsaj kakšno lahko Francozi odpravijo v drugem krogu 18. junija.
