Streljanje v srce demokracije

Zadeli so jih v srce – ne samo v srce satiričnega časopisa, kajti­ pod streli je končal ali je ranjen­ velik del redakcije tednika Charlie Hebdo, ampak tudi v jedro demokracije. Svoboda mišljenja in izražanja je podstat francoske družbe, zato sta se zaradi včerajšnjega masakra zavila v črnino ves Pariz in celotna Francija.

Med dvanajstimi pokojnimi, ki so jih ob pol dvanajstih dopoldne s kalašnikovkami pobili domnevno­ trije zamaskirani napadalci, so tudi srce in glava satiričnega tednika, prvi novinarji karikaturisti, kot so Charb, Cabu, Wolinski, Tignous. Umrla sta prav tako dva policista, okrog 20 ljudi je ranjenih, štirje med njimi resno. Napadalci, ki so po besedah nekaterih prič govorili v popolni francoščini, so vdrli v prostore v času rednega tedenskega sestanka.

Po pričevanju risarke Coco (za Humanité) so se »sklicevali na Al Kaido« in kričali »Alahu akbar« [Bog je velik], »Maščevali bomo preroka«, nato pa so streljali. Potem ko je bilo slišati še »Ubili smo Charlieja Hebdoja!«, so pobegnili z avtomobilom, ga vmes celo zamenjali ...

Policija je že identificirala osumljence, njihova imena so znana, ne pa tudi morebitna povezava s kakšno teroristično ­organizacijo. 

Grožnje in občutek ogroženosti

Je svoboda tiska provokacija? S tem vprašanjem so se pri časniku Charlie Hebdo »zagovarjali« že jeseni leta 2012, ker so na notranjih straneh časopisa, kakor že velikokrat prej in kakor tudi druge religije, karikirali islam in preroka Mohameda – poteza je takrat dobila široko, tudi politično nadaljevanje. »Karikature pač šokirajo tiste, ki hočejo biti šokirani – navadno med branjem časopisa, ki ga v resnici nikoli ne berejo,« je tedaj izjavil direktor Stéphane Charbonnier alias Charb, ki je včeraj prav tako umrl pod streli. »Pa gorečih muslimanov ne kličem, naj nas berejo, kakor ne grem v mošejo, da bi tam poslušal govore, v katere ne ­verjamem.«

Grožnje po elektronski pošti in telefonu so bile za vse, ki ustvarjajo časopis, nekaj malone običajnega, nanje so se, kot je včeraj povedala ena izmed novinark, ki med streljanjem k sreči ni bila na kraju zločina, že navadili. »V zadnjih mesecih nas niso zelo skrbele ... Nanje nas je spominjala predvsem prisotnost policije, ki je varovala naše prostore.« Policisti so spremljali tudi pokojnega Charba osebno, a ker se je v zadnjem času pogosto gibal brez zaščite, je bilo razumeti, da se ne počuti ogroženega. Zaskrbljenost in previdnost sta popuščali, »mislili smo, da so se grožnje bolj ko ne končale«.

Takoj po zločinu se je začelo kar počez ugibati o vzrokih streljanja v času (poprazničnih) političnih odrivov in zaobljub ter prav na dan, ko so na police francoskih knjigarn postavili šesti roman razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa – Soumission (Podrejenost). Avtor ga je postavil v leto 2022, ko je v njegovem literarnem svetu predsedniške volitve provokativno dobil musliman; proti skrajni desničarski Marine Le Pen. Prav tako včeraj je papež Frančišek v Vatikanu sprejel delegacijo francoskih muslimanov, s katero se bo še danes pogovarjal o vitalnosti dialoga med islamom in krščanstvom. Za povrhu, se zdi, v francosko ospredje spet bolj stopa Libija, tam je s francoskimi bojevniki tudi Sirija, pri Charlieju Hebdoju pa so prav včeraj dopoldne, malo pred napadom, na twitterju karikirano voščili vse dobro tudi voditelju Islamske države al Bagdadiju; predvsem so mu zaželeli zdravja.

Hollande poziva k nacionalni enotnosti

Na sprevrženo dejanje se je z besedami o občutenju groze, sočutju in solidarnosti nemudoma odzvala politika z vseh strani in na vseh ravneh, domača in tuja z različnih koncev sveta. Predsednik François Hollande, ki se je takoj odpravil na sedež časopisa, je streljanje označil za »izjemno barbarstvo nad časopisom in novinarji«, hkrati pa je ob tem »terorističnem napadu« odločno pozval k »nacionalni enotnosti«, sinoči pa je državljane nagovoril še po televiziji.

Da se morajo nemara še bolj kot kdaj prej povezati okrog temeljnih načel republike in ohraniti mirno kri, so pretreseno poudarjale tudi druge vidne osebnosti; pariška županja Anne Hidalgo, denimo, je pozvala Parižane, naj danes ob 18. uri (kakor so tudi včeraj) odidejo na solidarnostni tihi pohod s Trga republike, podobno se žrtvam napada pietetno in s sloganom »Mi smo Charlie« poklanjajo tudi drugod po državi in na tujem. Predsednik vlade Manuel Valls je že povišal stopnjo ogroženosti na najvišjo raven (tako imenovani načrt Vigipirate), kar med drugim pomeni, da so močno povečali nadzor na javnih mestih, tudi pred šolami ...

Grozodejstvo na sedežu satiričnega Charlieja Hebdoja je napad na svobodo mišljenja in izražanja, je napad na temeljne vrednote francoske družbe, so solidarnostno do kolegov in senzibilno do svojcev žrtev, med drugimi, opozorili tudi pri dnevniku Monde. Tragični dogodek jih, kakor je zapisal glavni urednik Gilles van Kote, samo utrjuje v prepričanju, da se je treba bojevati proti nevednosti, nestrpnosti, obskurantizmu in fanatizmu. »Bolj kot kdaj prej je nujno spomniti, da se o svobodi izražanja ne pogaja.«

Nekaj primerov

Satirični Charlie Hebdo je bil žrtev napada že novembra 2011, ko so neznanci v prostore odvrgli molotovko in zanetili požar – to je bil odgovor na številko, ki so jo naslovili Charia Hebdo [charia kot šeriatsko pravo]; satiriki so se v njej lotili vzpona islamistov v Libiji in Tuniziji. Nazadnje pred včerajšnjim pobijanjem je novembra 2013 strelec Abdelhakim Dehar vstopil v prostore televizije BFM-TV, grozil z orožjem, nato pa se odpravil še na dnevnik Libération, streljal in ranil eno osebo. Motivi: konflikti v Libiji in Siriji, »fašistična zarota«, »kapitalizem«, »medijska manipulacija množic«.