Tiskane izdaje
Tri mesece po škotskem referendumu o neodvisnosti je čedalje bolj jasno, da vprašanje, ki je preteklo leto najbolj zaznamovalo britansko politično dogajanje, tudi po zgodovinskem glasovanju ni bilo dokončno rešeno.
»Izid je jasen.« Besede, s katerimi je britanski premier David Cameron spokojnega septembrskega jutra naznanil, da se v zgodovino ne bo vpisal kot voditelj, pod katerim je najstarejša in najuspešnejša politična unija na svetu razpadla na dva kosa, so bile namenjene predvsem škotskim nacionalistom in tistim, ki so dvomili o tezi, da bo neuspeh referendumske pobude zavrl nacionalno vrenje severno od Hadrijanovega zidu.
Njegove želje se niso uresničile. Nasprotno, Škotska narodna stranka (SNP) je kljub porazu na referendumu in posledičnemu odstopu predsednika Alexa Salmonda še utrdila svoj položaj. Za novo voditeljico SNP Nicolo Sturgeon je bil referendum le prvi korak na poti k neodvisnosti. Stranka se po novem predstavlja kot potencialna koalicijska partnerica v prihodnji britanski vladi. Kaj bo zahtevala v zameno za svoje glasove, pet mesecev pred volitvami buri domišljijo.
Nacionalno vrenje bo tudi letos zaznamovalo politično dogajanje v Veliki Britaniji. Parlamentarne volitve, na katerih bodo Britanci odločali o usodi Cameronove vlade, se sicer ne bodo vrtele okrog škotskega, ampak okrog angleškega vprašanja. Napoved sprememb obstoječega načina glasovanja v parlamentu, po katerem lahko za zakone, ki se nanašajo le na prebivalce Anglije, glasujejo tudi škotski, valižanski in severnoirski poslanci, postavlja Otok v popolnoma nov, nepredvidljiv položaj. Angleži, edini od štirih narodov, ki nimajo svojega regionalnega predstavniškega organa, si po besedah konservativnih poslancev zaslužijo več pravic pri odločanju o svoji prihodnosti.
