»Svetla Nemčija« prepušča mesto zaskrbljeni EU

»Nemčija začasno vrača nadzor nad svojimi mejami!« Z enim samim stavkom je nemški notranji minister končal novo nemško velikodušnost do beguncev in zaprl schengenske meje v EU. Berlin zdaj pričakuje skupno evropsko politiko do sedanje begunske krize, a vprašanje je, ali jo bo dobil – in ali bo ta sploh zadostovala.

Krščanskodemokratski notranji minister Thomas de Maizière je poudaril, da schengenski sporazum dovoljuje takšne ukrepe in tudi da hoče Nemčija le narediti red v dotoku beguncev. To je po njegovem mnenju nujno že iz varnostnih razlogov. Presenetljiva odločitev pa je tudi odgovor kanclerke Angele Merkel na vse večje nezadovoljstvo v njeni CDU in sestrski bavarski CSU – ter sporočilo vsem državam EU, naj ob največjem navalu beguncev po drugi svetovni vojni končno začnejo delovati skladno z dublinskim sporazumom, ki predvideva nastanitev beguncev v državi vstopa ter prevzem dela bremena vseh drugih. Skupaj s Švedsko in Avstrijo je Nemčija do zdaj sprejemala levji delež beguncev.

Evropa v obrambi svojih idealov

»Svetlo Nemčijo«, kot je beguncem naklonjene državljane imenoval predsednik Joachim Gauck, je kot »moralno državo« Immanuela Kanta ocenil celo nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis, vsaj začasno pa je konec upanja številnih beguncev in iskalcev boljšega življenja, da se bodo lahko nastanili v osrednji evropski gospodarski sili s hitrim staranjem prebivalstva. Čeprav si nemško gospodarstvo še tako želi dotoka nove delovne sile, politika zdaj zahteva skupno evropsko rešitev. V tej zahtevi se že skriva prva zanka, saj se prav države iz bližine prve fronte priseljevanja najmanj strinjajo z Berlinom. Nekatere kot Grčija ne zmorejo svojega bremena, druge kot Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska ali Velika Britanija ga nočejo.

Begunci ne morejo sami izbirati, v kateri državi EU bi radi ostali, Nemčija pa se ne sme preobremeniti, zdaj pravi tudi nemška vlada, in cele generacije mladih Evropejcev se bodo prvič soočile z mejnimi kontrolami v dosedanjem schengenskem območju, četudi le za določen čas. Nemški in drugi opazovalci se čudijo, da v nasprotju z grško krizo zdaj ni napovedanih srečanj pristojnih evropskih ministrov in predsednikov vlad. Za nekatere je sedanja katastrofalna begunska kriza kar izraz popolnega poraza bližnjevzhodnih družb v prizadevanjih za svojo modernizacijo – in evropske nesposobnosti za obrambo svojih idealov.

Kriza bližnjevzhodne civilizacije

Sirski suniti bežijo pred »barbarstvom« predsednika Bašarja al Asada, kristjani in jazidi pred »pornografskim nasiljem« Islamske države, milijoni drugih »vseh verstev in nobene vere« pa pred revščino in zatiranjem brez konca, meni tudi Walter Russell Mead z newyorškega Bard Collegea. »Vzpon političnih identitet po vsem Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki širi podobne valove nasilja kot tisti, ki so v devetnajstem in dvajsetem stoletju razdelili Balkan in Otomansko cesarstvo.« Po njegovem prepričanju smo priče krizi bližnjevzhodne civilizacije, saj gre za veliko več od razpada ureditev v Siriji in Libiji in celo od sektaškega in etničnega sovraštva v ozadju vojn od Pakistana do Severne Afrike, kot je zapisal v časopisu Wall Street Journal. »Opazujemo posledice civilizacijske nesposobnosti Bližnjega vzhoda za uveljavitev sil modernosti.«

Točka preloma

Po analitikovem mnenju prebivalcem arabskega območja ni prinesla dobrega življenja nobena ureditev prejšnjega stoletja, pa naj je šlo na liberalni ali za socialistični nacionalizem, zdaj pa lahko opazujemo polom islamizma. Kriza, s katero se spopadata Evropa in ves Zahod, je tudi zelo globoka, čeprav tišja: »Sedanja Evropa je pogosto videti, kot da ne ve, niti kam gre niti čemu je sploh namenjena zahodna civilizacija in kako jo zaščititi. Sodobna različica razsvetljenega liberalizma se vse bolj postavlja nasproti verskim, političnim in gospodarskim temeljem zahodnih družb.« Liberalne vrednote, kot so svoboda izražanja, samoodločanje vsakega posameznika in široka paleta človekovih pravic, se vse bolj ločujejo od ustanovnega in civilizacijskega konteksta, ki jih je oblikoval, verjame avtor. »Socialni motor kapitalizma, brez katerega Evropa in ZDA ne bi imele bogastva in moči za uspešni prevzem liberalnih vrednot, pogosto vidijo kot krut in nečloveški sistem, ki svet vodi v podnebno katastrofo v Malthusovem slogu. Vojaško moč, brez katere bi bile liberalne države nadvladane, v ZDA opazujejo sumnjičavo in v Evropi z odporom.«

Navedene besede so lahko iztočnica za nove vroče evropske razprave o vzrokih in posledicah sedanje begunske krize. Tudi Walter Russell Mead namreč verjame, da je deset tisoč beguncev ena stvar, deset milijonov pa nekaj popolnoma drugega. »Nekje vmes je točka preloma, ko politični sistem ne bo mogel več izvajati svojega mandata.«