Tiskane izdaje
Idomeni – Na obrobju male grške vasice na meji z Makedonijo je grška policija skupaj z Organizacijo Združenih narodov za begunce (UNHCR) in v sodelovanju z makedonskimi oblastmi vzpostavila »divjo« mejo, ki jo dnevno prestopi tudi več kot 4000 ljudi.
Iz grških otokov je preko Aten in Soluna po podatkih tukajšnjih (prostovoljnih) humanitarnih delavcev na mejo z Makedonijo samo v nedeljo prispelo 150 avtobusov beguncev in priseljencev; skupaj skoraj 7000 ljudi. Številke pričakovano naraščajo – ljudi grabi panika, da že čez nekaj dni ne bo mogoče prestopiti madžarske meje s Srbijo in da bo tisoče in tisoče ubogih duš na svoji poti proti Evropi ostalo ujetih na Balkanu.
Eksodus
V peklenski popoldanski pripeki je na železniških tirih, ki vodijo proti bližnji Gevgeliji, sedelo najmanj tisoč ljudi. Jedli so sendviče, ki so jim jih razdelili humanitarci, brkljali po mobilnih telefonih in razpravljali o svojih naslednjih korakih. Drug za drugim so ponavljali, kako se jim mudi in spraševali, kdaj iz makedonske strani meje odpelje naslednji vlak proti srbski meji. V utrujene duše in telesa se naseljuje panika.
»Ne, nočem opisovati, kaj vse je za nami. Zdaj smo tu. Naša življenja niso več ogrožena. Radi bi se nadihali in vsaj malo odpočili, a žal to ne bo mogoče. Moramo naprej. Še danes. Kam naj gremo? Kako se vstopi v Makedoniji?« me je zbegano vprašala 22-letna študentka iz Deir ez Zura, mesta s severovzhoda Sirije, ki je eno ključnih bojišč sirske vojne. Ko je vidno travmatizirano sirska begunka pri izjemno korektnih grških policistih dobila potrebne informacije in se osvežilo s svežo tekočo vodo, je skupaj z dvema mlajšima bratoma poprijela za razmajan invalidski voziček, s katerim so preko »pol sveta« na poti v svobodo pripeljali svojega invalidnega in bolnega očeta, ki je počival v senci.
Foto: Jure Eržen/Delo
»Šli bomo tja, kjer nas bodo sprejeli. Ne moremo izbirati. Poskrbeti moramo za bolnega očeta. Lahko ostanemo tudi v Srbiji. Le da ne bomo spali zunaj. Takoj, ko bo mogoče, bi se radi vrnili domov, a naših domov ni več …« je dejalo z naglavno ruto ovito dekle, ki ni hotelo, da zapišemo njeno ime.
Pripadniki grškega Rdečega križa so na improviziranem mejnem prehodu, skozi katerega se steka največja begunska kriza po drugi svetovni vojni, oskrbovali lažje poškodovane begunce. Starejši možakar jim je pokazal strelne rane na trebuhu. Govoril je o hudih bolečinah, a dežurni zdravnik je že odšel domov. Nek lokalni poslovnež je med od vročine požgano travo in posušene sončnice parkiral svoj kombi, ki ga je preoblikoval v »premično« prodajalno sladoleda. Množici sirskim otrokom se je sladko smejalo. Na pomoč je priskočil tudi prevajalec v arabski jezik, ki ga na makedonski strani meje tako zelo pogrešajo. Ko sem grškemu policistu dejal, da je tako spoštljiv odnos do beguncev mogoče videti le redko, je postavni mladenič nekaj časa molčal. »… Ljudje smo. Vsi smo ljudje. Lahko bi bilo obratno. Če bi bila vojna pri nas, bi bežali moji otroci. Moji starši. Pomagati moramo po svojih najboljših močeh. Evropa jim ne bo,« je dejal vidno utrujeni pripadnik posebnih enot grške policije. Na terenu je bil neprekinjeno že šestindvajset ur, a to niti malo ni načelo njegove človečnosti.
Korektnost grške in makedonske policije
Grški policisti so v koordinaciji s svojimi makedonskimi kolegi, med katerimi je sodelovanje precej boljše kot med obema državama, saj večina prihaja iz okoliških obmejnih vasi in mest, skupini beguncev dali znak za prestop meje. Karavana je počasi, a strumno krenila naprej. Stopili so mimo belega mejnega kamna, na katerem je na makedonski strani še vidno viden le napis SFRJ. »Se vidimo v Evropi, inshallah!« se je med močnim stiskom rok poslovil A., kristjan iz Damaska, ki je skupaj s skupino svojih visoko izobraženih in urbanih prijateljev iz sirskega glavnega mesta, ki se niso želeli pogovarjati o vojni, pač pa o novem življenju v Evropski uniji, čez nekaj sekund prestopil še eno (divjo) mejo na svoji poti proti ideji obljubljene dežele.
