Takšnih napadov se ne da preprečiti

Glasno se je treba vprašati: zakaj se dogajajo teroristični napadi? In to kljub temu da je pozno. Verjetno celo prepozno.

Objavljeno
15. julij 2016 16.47
EUROPE-ATTACKS/NICE
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Francoska oblast je po napadu v Nici razglasila tridnevno žalovanje, ki se bo začelo danes. Država, v kateri vladajo najostrejši varnostni ukrepi, je v stanju šoka, varnostni strokovnjaki pa so si skoraj edini – takšne napade je tako rekoč nemogoče preprečiti.

Francoski mediji so v včerajšnjih dopoldanskih urah objavili prve podatke o vozniku belega tovornjaka. Enaintridesetletni francoski in tunizijski državljan Mohamed Lahouaiej Bouhlel je živel na severu Nice, preživljal pa se je kot dostavljavec blaga. Po neuradnih podatkih je tovornjak, s katerim je ubil 84 ljudi, najel dan pred napadom, kar naj bi dokazovalo, da je bil napad načrtovan. Policija je po napadu v njem našla orožje in eksploziv. Francoska policija Bouhlela nikoli ni obravnavala zaradi morebitne radikalizacije – v njegovi kartoteki je sicer zapisanih nekaj prestopkov, med drugim nedovoljena posest orožja, nazadnje pa se je pred sodiščem znašel pred štirimi meseci.

Kljub temu da so številni analitiki pokol na Azurni obali nemudoma povezali z Islamsko državo, za zdaj ni nikakršnih informacij o povezavi voznika s skrajno sunitsko milico, ki v zadnjih tednih hitro spreminja svojo taktiko. Po izgubi velikega dela ozemlja v Siriji in Iraku se je IS namreč zatekla h gverilskim in samomorilskim akcijam v urbanih okoljih, napad v Nici pa popolnoma ustreza takšnemu vzorcu. Pokol na obmorski promenadi so na spletu pozdravile določene skupine, ki so povezane z IS.

Kratek oddih, nov šok

Po lanskih napadih na pariško uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo in noči groze v Parizu 13. novembra si je Francija po končanem evropskem prvenstvu v nogometu, ki je bil tudi velik varnostni zalogaj, vendarle malce oddahnila. A le za nekaj dni. Pričakovati je, da se bo število takšnih »osamljenih«, a skrbno načrtovanih napadov le še povečevalo, vrv okoli vratu francoskih – in tudi evropskih – svoboščin pa se še dodatno zategnila. Varnostno-eksistencialni krč bo težko še kdaj popustil.

»Vprašanje je, ali bi takšen napad lahko preprečili. Moj odgovor je – žal ne,« je dejala Nathalie Goulet, francoska senatorka, ki v senatu vodi odbor za zunanje zadeve in varnost. Po njenem mnenju bi moral biti fokus usmerjen v obveščevalno delo, saj »ne moremo za vsakogar postaviti policista«.

V naraščajoči atmosferi strahu in islamofobije je mogoče pričakovati, da bodo napetosti le še naraščale. K temu bodo gotovo prispevale tudi izjave Marine Le Pen, voditeljice skrajno desničarske Nacionalne fronte. »Začeti se mora vojna proti islamskemu fundamentalizmu,« je dejala francoska političarka, ki ji zaporedni teroristični napadi dvigujejo »ratinge«. Zelo podobno sporočilo je v javnost po družbenih omrežjih poslal nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, povratnik na političnem prizorišču, ki prav tako »tekmuje« za glasove s skrajnega, a vse bolj razširjenega desnega roba francoskega volilnega telesa. »Smo v vojni, ki bo trajala in grozi, da se bo stalno obnavljala,« je zapisal. Po njegovih besedah nič več »ne sme biti tako, kot je bilo«.

Tudi francoski predsednik François Hollande, ki je po terorističnem napadu v Parizu izjavil, da je Francija v vojni, je nemudoma zagotovil, da njegove države v boju proti terorizmu nič ne bo zaustavilo. »Svoje akcije v Iraku in Siriji bomo še bolj okrepili. Nadaljevali bomo napade na tiste, ki nas napadajo na našem ozemlju,« je povedal v televizijskem nagovoru.

Jezik – in dejanja – vojne

Vprašanje je, kaj to pomeni, a prvi korak je že znan. Zaostrovanje nadzora na notranjih in tudi zunanjih evropskih mejah in dokončna »amerikanizacija« varnostnega vprašanja. Toda pri tem ne gre pozabiti na morda ključno in vedno znova »spregledano« dejstvo. Ob natančnem pregledu seznama napadalcev v skoraj vseh zadnjih večjih terorističnih napadih v Evropi je mogoče zelo hitro najti skupni imenovalec: večina jih je bila rojena in vzgojena v Evropi, napadalci pa so na skrajna pota krenili v dveh obdobjih, med ameriško okupacijo Iraka in med širitvijo sirske vojne, dveh peskovnikov svete vojne, ki z učinkom bumeranga vse pogosteje udriha tudi po Evropi.

Še enkrat več in čim bolj na glas se je treba vprašati: zakaj se dogajajo teroristični napadi v Evropi? In to kljub temu da je pozno. Verjetno celo prepozno.