Tiskane izdaje
Bruseljski napadi so znova z vso silo razgalili katastrofalno skupno evropsko varnostno politiko. O tem se strinjajo vsi varnostni strokovnjaki in celo politiki. Če naj se Evropa v prihodnje učinkoviteje ubrani terorističnih napadov, ki ne bodo kar tako ponehali, bodo nujne korenite spremembe. Najbolj kritični opozarjajo, da bo morala Evropa svoj varnostni sistem izumiti povsem na novo.
Problem je, kot vedno, izjemno težavno sodelovanje med državami, ki se oklepajo vsaka svojih nacionalnih pristojnosti, pri tem pa so še prav posebej sumničave, ko gre za izmenjavo vedno občutljivih varnostnih podatkov. V Evropski uniji so bili tako rekoč po vsakem večjem terorističnem napadu od madridskega naprej sklenjeni številni dogovori o boljšem varnostnem sodelovanju med članicami, ki pa so bolj ali manj ostali na papirju. Članice naj bi družno izboljšale tako sodelovanje med policijo in tajnimi službami kot med nacionalnimi policijami in tajnimi službami, toda v praksi se vsakič znova pokaže zdaj že naravnost šokantna nesposobnost Evrope, ukrepati skupaj in učinkovito.
Pomanjkljiv schengenski sistem
Če bi bil zelo nevarni islamski terorist Salah Abdeslam, ki so ga belgijske varnostne sile kot domnevnega organizatorja novembrskih pariških atentatov uspele po štirih mesecih lova aretirati šele tik pred bruseljskimi napadi, pravilno vpisan v Schengenski informacijski sistem (SIS), bi ga francoska policija, tako so prepričane francoske varnostne službe, aretirala že 14. novembra med naključno policijsko kontrolo. Torej takoj po pariških atentatih. A so ga belgijske oblasti v SIS vpisale zgolj kot običajnega kriminalca in ne kot nevarnega islamskega terorista.
Primer kaže, da ima EU težave že z učinkovito izmenjavo podatkov znotraj Europola, kajti poenoten sistem zbiranja informacij v nekaterih članicah niti tehnično ni kompatibilen, očitno pa so različni tudi nacionalni kriteriji. Predsednik zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta Elmar Brok je zato takoj po bruseljski napadih besnel, češ da je naravnost »šokantno«, ker znotraj Europola podatke tajnih služb menda v celoti izmenjuje samo pet članic EU, pri čemer ne od Europola ne od evropske komisije ni mogoče izvedeti, katere so to. Zanesljivo pa med njimi ni največjih, ki imajo, tako kot britanska, francoska ali nemška tajna služba, prepoznaven status tudi v svetovnem merilu.
Ponavljajoče se obljube
Evropski politiki, ki so že neštetokrat obljubili, kako da bodo izboljšali varnostne sisteme, očitno govorijo precej v prazno. Najbolj »zavezujoče in resno« so se k skupnemu ukrepanju zaklinjali že po lanskem januarskem napadu na pariški satirični tednik Charlie Hebdo, obljube so potem še bolj zaskrbljeni ponovili po ponovljenih novembrskih napadih v Parizu, po bruseljskih atentatih pa med njimi znova ni nikogar, ki ne bi na ves glas poudarjal nujnosti vzpostavitve enotnega evropskega varnostnega sistema, brez katerega se Unija ne more učinkovito ubraniti terorističnih napadov.
Pa vendar je v EU že kar nekaj institucij, ki bi za to morale skrbeti. Od začetka leta protiteroristično policijsko sodelovanje vseh članic poteka v tako imenovanem EU Counter Terrorism Centru (ECTC), ki je priključen k Europolu, zaradi posledic 11. septembra 2001 obstaja sodelovanje evropskih tajnih službe (ne samo iz EU, ampak tudi Norveške in Švice) v okviru Counter Terrorism Group (CTG), z bojem proti terorizmu se ukvarja Intelligence Analysis and Situation Centre (Intcen), ki deluje v okviru evropskega zunanjega ministrstva, Evropska komisija pa si že nekaj časa prizadeva ustanoviti tudi skupno Evropsko tajno službo.
K njeni čim hitrejši ustanovitvi je še pred včerajšnjim zasedanjem notranjih ministrov EU pozval tudi evropski komisar za notranje zadeve Dimitris Avramopoulos, vendar se vse skupaj premik zelo počasi.
Skupna tajna služba?
Evropska unija zaradi mečkanja evropskega parlamenta še vedno ni potrdila niti že sklenjenega dogovora o enotnem registru letalskih potnikov (Passenger Name Record, PRN), s katerim bi po vzoru ZDA lahko učinkoviteje nadzorovali prihode in odhode potnikov iz EU, med njimi tudi lete domnevnih v Evropi živečih skrajnežev na urjenje v Sirijo in od tam nazaj. Še bolj zapleteni od nadzora letalskih potnikov so seveda odnosi med evropskimi tajnimi službami. Celo Francija, ki je lani doživela dva teroristična napada in je najbolj zagreta za skupni evropski odgovor na teroristično nevarnost, ni videti najbolj naklonjena ustanovitvi take skupne evropske tajne službe. Strokovnjaki se zato strinjajo, da se kljub priseganju politikov na skupno rešitev, še lep čas ne bo spremenilo nič bistvenega. Pravne in birokratske ovire so previsoke, nacionalni egoizmi pa preveliki, je po bruseljskih atentatih dejal londonski ekspert za terorizem Peter Neumann. »Vsi bi radi informacije od drugih, nihče pa z drugimi noče deliti svojih. Vsi so za koordinacijo, vendar nihče noče biti koordiniran«. Naj bo ameriško zgražanje in čudenje nad Evropo, ki da ne zna poskrbeti niti za lastno varnost, še tako veliko, tudi to je Evropa.
