Tiskane izdaje
Atene − Prejšnji teden so nemške oblasti v Kabul proti njihovi volji vrnile še 26 afganistanskih beguncev. Število deportacij se povečuje. V prihodnjih mesecih naj bi bilo deportiranih okoli 1600 afganistanskih beguncev. Njihova »evropska« tragedija se iz dneva v dan zaostruje.
Več tisoč afganistanskih beguncev je ujetih v Grčiji. Več sto se jih je izgubilo v slepih ulicah ostankov tako imenovane balkanske begunske poti, ki je svoja vrata najprej zaprla prav za Afganistance. Evropska birokracija Afganistan, kamor je deset let pošiljala svoje vojake, »razume« kot varno državo, hkrati pa oportunistično pozablja, da pod Hindukušem vojna s kratkimi prekinitvami divja že skoraj štiri desetletja. Stanje stalnega oboroženega konflikta s poglavji sovjetske okupacije, državljanske vojne, vladavine talibov, mednarodne vojaške akcije v obliki nove okupacije ter ponovnega vzpona talibov in drugih uporniških skupin je povsem uničilo in razkosalo državo ter vsaj trem generacijam Afganistancev in Afganistank ukradlo možnost vsaj približno normalnega življenja.
A velika afganistanska tragedija za Evropsko unijo pomeni − varnost. Kako »varna« je dejansko ta varnost, pričajo trpke zgodbe ljudi, ki so se morali v okviru evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike vrniti v svojo nesrečno domovino. V Afganistanu je po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) trenutno razseljenih 1,5 milijona ljudi. Samo lani je moralo zaradi vojne svoje domove zapustiti okoli 600.000 ljudi. Skoraj polovica je mlajših od osemnajst let.
To je za bruseljske, berlinske in ljubljanske birokrate definicija varne države.
Čakanje na … ponovno deportacijo
»Čakam. Čakam. Čakam. Kaj naj vam drugega rečem?« v Atenah pove 28-letni Said Aga Jafari iz afganistanske province Lugar, ki je pet let (2006−2011) kot begunec živel in delal v Veliki Britaniji, potem pa so ga britanske oblasti deportirale v njegovo opustošeno domovino. Pred slabimi štirimi meseci se je iz Afganistana ponovno podal na pot proti Evropi. Tokrat skupaj z ženo Razi (21 let), hčerko Zaharo (tri leta in pol) in sinom Kaisarom (leto in pol). Potem ko so po potovanju čez Pakistan, Iran in Turčijo čez kopensko mejo − prečili so reko Evros − prispeli v Grčijo, se je družina Jafari še povečala. V Atenah, kjer so nastanjeni v hotelu City Plaza, ki so ga aktivisti in humanisti pred desetimi meseci po šestih letih neobratovanja »zasedli« in spremenili v zatočišče za najbolj ogrožene begunce, se je pred tremi tedni rodila deklica Nancy.
»Ker smo v Evropi in ker bi se rad vrnil v Anglijo, sva ji z ženo dala angleško ime,« se v zakajeni in zadušljivo topli sobi oživljenega atenskega hotela zasmeji Said, ki se zaveda, da bo njegov drugi poskus iskanja novega življenja v Evropi le težko uspešen. Evropska unija že točno leto dni množično zavrača afganistanske begunce. Bili so prvi, za katere so se zaprla vrata »obljubljenih dežel« in za katere se je azilna politika resno zaostrila.
Nemčija je leta 2015 odobrila 72 odstotkov prošenj za azil, ki so jih vložili afganistanski državljani. Leta 2016 je bilo odobrenih 56 odstotkov prošenj. Na Norveškem je število odobrenih azilnih vlog z 82 odstotkov strmoglavilo na 30 odstotkov. V Grčiji, ki je po zaprtju balkanske begunske poti in podpisu evropsko-turškega dogovora, ki je zaustavil begunske in migrantske poti, grške otoke pa spremenil v prvo frontno črto evropske vojne proti beguncem, se je odstotek odobrenih prošenj znižal z 61 na 49 odstotkov − a treba je vedeti, da v Grčiji postopki potekajo skoraj neverjetno počasi in statistika tako rekoč ne obravnava ljudi, ki so za mednarodno zaščito zaprosili v letu, ko so se meje že zaprle.
Boril se je proti talibom, doma ga čaka smrt
Afganistanci, tako družine kot samski moški in tudi otroci brez spremstva, v Grčiji čakajo na čudež. Toda čudeža ne bo. Večina bo v prihodnjih mesecih in letih (za)vrnjena v deželo, ki so jo, vsaj večina, zapustili v begu za življenje. Tudi Said Aga Jafari z družino, ki je moral svoj dom zapustiti zaradi rednih groženj talibov. Po vrnitvi iz Velike Britanije se je namreč v pomanjkanju drugih možnosti zaslužka pridružil afganistanski vladni vojski in tri leta preživel na bojiščih. Boril se je tako s talibi kot z drugimi različnimi uporniškimi skupinami, ki so se po umiku glavnine mednarodnih sil okrepile.
»Nisem imel veliko izbire, a moral sem preživeti svojo družino. Vedel sem, da bo tveganje veliko … Talibi so iz maščevanja ubili mojega mlajšega brata. Če bi ostal v Afganistanu, bi ubili še mene in moje otroke,« v »begunskem« hotelu blizu središča grške prestolnice svojo pripoved nadaljuje Afganistanec, ki je za družinsko pot proti Evropi porabil svoje celotno premoženje − okoli 15.000 evrov.
Prodal je družinsko hišo in avtomobil. Svojo preteklost je pustil za seboj in v Grčijo, kjer so mu pomoč ponudili aktivisti in humanitarci, edini preostali borci za ostanke človečnosti, prišel brez vsega. »Ko smo prišli v Atene, smo bili popolnoma izčrpani. Za nami je bila strašna pot. Najtežje je bilo v Iranu in Turčiji, kjer smo morali skupaj z dvajsetimi begunci hoditi kar petnajst dni skupaj. Tihotapci so nas večkrat prevarali,« nadaljuje Said in doda, da so ravno tihotapci njegova zadnja priložnost za nadaljevanje poti proti Evropi.
