Trdi Brexit napoveduje trde čase

Ne pozabimo. Začelo se je s populistično obljubo zdaj že bivšega britanskega ministrskega predsednika Davida Camerona, ki je nihče ni jemal resno. Po referendumu so nekateri še vedno upali, da je vse skupaj le hec in da obstaja pot nazaj. Po jasnem, britanske samozavesti polnem nastopu ministrske predsednice Therese May, v katerem ni manjkalo groženj, te poti ni več.

Najkasneje marca zato lahko pričakujemo začetek »trdega brexita«, kot se reče popolni ločitvi Združenega kraljestva od Evropske unije. Reakcija predsednika evropskeg sveta Donalda Tuska, ki pravzaprav ni bila politična reakcija, vredna moža na njegovem položaju, a je kljub temu povedala vse, je bila zelo spontana: »Žalosten preobrat, surealistični časi, ampak zdaj vsaj vemo, kaj hočejo Britanci.«

Glavni evropski pogajalec za izstop Velike Britanije iz EU Michel Barnier je britansko ministrsko predsednico očitno poslušal veliko bolj pozorno. In mu je bilo takoj jasno, da se je Theresa May na grožnje EU, češ da samo delni izstop ni mogoč, ker bi bilo to preveč mamljivo za še kakšno članico, odzvala z grožnjo o popolnem izstopu.

To pa pomeni konec Evropske unije, kot smo jo poznali do zdaj, in ogromno trdega, komaj predstavljivega dela za obe strani. Kajti več kot štiri desetletja zraščanja na številnih področjih od proračuna, skupnih projektov, raziskovanja, izobraževanja, pravosodja, zakonodaje, znanosti, obrambe... bo treba pravno korektno prerezati in poiskati povsem nove rešitve. Šele potem se bo Bruselj z Otokom lahko začel pogajati o povsem novem prostotrgovinskem sporazumu.

Vseevropska škoda

Kaj vse to pomeni za gospodarstva na obeh straneh Rokavskega preliva, si je težko predstavljati in je praktično neizračunljivo. Pri tem ne gre le za skupni evropski proračun, v katerega so Britanci prispevali velik delež, in ga bo treba v sedemindvajseterici povsem na novo zastaviti, kar zna biti hud problem za že tako razrvano Evropsko unijo, ampak tudi za tako preprosta vprašanja, kot je uvedba carin v bodoči blagovni menjavi. In to za obe strani. EU je, na primer, ta čas še vedno največji britanski trgovinski partner, pri čemer Britanci celo več uvažajo kot izvažajo.

Mayeva je bila na tovrstne pripombe v svojem govoru vnaprej pripravljena z vljudnostno grožnjo, češ da se bo britansko gospodarstvo v prihodnje, pač, veliko bolj povezovalo z drugimi svetovnimi akterji, kar ne pomeni le s svojimi »prekomorskimi ozemlji« ampak tudi z ZDA, Kitajsko in Azijo. Morda tudi z Donaldom Trumpom, ki velike prostotrgovinske sporazume z Evropo zavrača, bilateralnim pa menda ni nenaklonjen. In bi se s pragmatičnimi Britanci najbrž veliko hitreje dogovoril kot s kolebavo in počasno Unijo, za katero pravi, da tako ali tako razpada.

Naslednji, znova le kot primer zastavljen namig, kaj bi se utegnilo zgoditi v vsej nepredvidljivi zmedi, ki jo bo v Evropi zanesljivo povzročilo izstopanje Velike Britanije, je vprašanje, kaj bo z londonskim »Cityjem«, ki je bil na finančnem področju ves čas prvi »izvozni šlager« Velike Britanije, kar mu je seveda omogočal predvsem prost dostop do ogromnega evropskega skupnega trga. Če se ta zapre in bo Združeno kraljestvo za EU le še navadna »tretja država«, utegne biti nova finančna kriza že programirana, pravijo finančni eksperti. Toliko bolj, če bi Theresa May, ki ima tudi za to pripravljen odgovor, uporabila »kazen«, ki bi jo Velika Britanija lahko uresničila v primeru, če bi Evropska unija preveč zaostrovala izstopna pogajanja. Na Otoku bi v tem primeru lahko posegli po izjemno nizkih davkih za podjetja in finančne transakcije, in bi s tem postali tako rekoč največja davčna oaza pred vrati EU. Nekakšen »Ciper na stereoidih«, kot je pred časom zapisal eden izmed evropskih komentatorjev. Bi Evropa to preživela?

Globalna katastrofa

Vsa ta ugibanja, grožnje in napenjanja mišic, s čimer si obe strani skušata zagotoviti kar se da dobra izhodišča pred začetkom povsem negotovih pogajanj o razhodu, seveda v prvi vrsti kažejo, kolikšna negotovost vlada na obeh straneh, in kakšen šok bo ločitev pomenila tako za Veliko Britanijo kot za Evropsko unijo. Nemška kanclerka Angela Merkel ima zato še kako prav, ko opozarja, da je treba ohraniti trezno glavo in najprej počakati do marca, ko bomo videli, kakšna sploh bodo pogajanja. Kljub temu pa je že zdaj mogoče napovedati, da Evropa po njih nikoli več ne bo taka, kot je bila, da jo izstopanje ene od nekdaj ključnih članic lahko povsem podre, in da se iz tako porušenega evropskega ravnotežja lahko izcimi tudi kriza globalnih razsežnosti.

Nobenega dvoma namreč ni, da bi bila Evropa brez velike Britanije tudi globalno močno ošvohnjena, in da bi jo izstop Londona za povrh krepko vrgel tudi iz njenega lastnega ravnotežja. V Evropi namreč še vedno veljajo besede nekdanjega nemškega kanclerja in zgodovinarja Helmuta Kohla, da je sposobnost sklepanja evropskih povezav »bistvo obstoja nemške države« in hkrati tudi bistvo obstoja Evrope.

Tudi politično in globalno je zato težko že zgolj našteti probleme, ki brexit in z njim povezane zaplete uvrščajo med 11. septembru in finančni krizi primerljive evropske pretrese. Odhod Velike Britanije bi bil namreč tudi hud udarec za evropsko varnost, saj bi verjetno pomenil konec jedrske varnostne strategije in »specialnih odnosov« z ZDA, kar ne bi ostalo brez posledic za ves Zahod, s tem pa bi močno porušil tudi samo notranje ravnotežje Evrope.

Daleč premočno Nemčijo bi brez konkurence postavil v center evropske moči, zelo verjetno, s Trumpom pa še toliko bolj, bi pomenil konec »Pax Americana«, ki je Evropo sedem desetletij držal v ravnotežju (v Moskvi najbrž že odpirajo šampanjce), vsemu svetu pa bi za povrh sporočal, da ne kaže več računati niti na tisto Evropo, ki je v mednarodni skupnosti do zdaj uživala ugled vsaj kot enkraten, demokratičen in socialno pravičen eksperiment polmilijardne skupnosti držav. Take Evrope namreč ni več. Ker se je po nerodnem lotila uničevanja same sebe in svojega bistva.