Tiskane izdaje
Ni treba resnično umreti, da bi bil človek mrtev. Potolči ga je mogoče tudi drugače. Terorizem nas zagotovo pobija na svoj sprevrženi način. Žrtev se ne da nikoli prešteti, pa naj smo še tako statistično vešči. Z vsakim nedolžnim slovesom ugasne nič koliko bližnjih duš … Strah duši žive iskre.
Kako se upreti terorju, se v Franciji − ki je z vsakim napadom ne le v Parizu, ampak tudi v Tunisu, Bamaku, Bruslju … globlje pogreznjena v mračno razpoloženje tesnobe in strahu − sprašuje marsikdo. Kako živeti s terorizmom ali kako živeti proti njemu? Kako dolgo lahko načete evropske družbe sploh zdržijo?
Pri Mondu so prosili za odgovore nekatera znana intelektualna, pisateljska in umetniška imena. Čeprav je jasno, da je namen teroristov širiti bojazen, prebujati v ljudeh alarmantna čustva, nacionalizem, rasizem ..., se francoski politično-medijski svet ne pretvarja več in ne poskuša pomirjati, da Francija ni v vojni.
V uvodniku posebne priloge, poimenovane Upirati se, je odgovorni urednik Luc Bronner zapisal, da se francoska družba počuti ogroženo in v vojni, kar je »prvič po alžirski moriji in prvikrat kar za 44 milijonov od 66 milijonov Francozov«. A kako se dvigniti, ko pa je vedno več družbenega kričanja in hkrati zmeraj več zamenjevanja slabega z dobrim, prave vere s krivo ter obenem še apatije? Najprej je treba jasno vedeti, čemu se upiramo in kaj branimo. Zagotovo se je treba bíti za dragocen občutek gotovosti, ki smo ga krepili dolga desetletja, zdaj pa nam vse bolj grozi, da se bomo morali navaditi na teroristično grozo.
Sovraštvo ni rešitev
S sovraštvom se zagotovo ne reši nič, je za Monde razmišljal zdravnik in biolog Jean Claude Ameisen. Zato upirati se pomeni varovati se tudi lastnega sovraštva in presegati strah; kajti kdor se boji, počasi izgublja občutek, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj narobe. Vedno je prava pot upanje, vera v mir …, pravi univerzalna resnica, ki v teh ranljivih časih ne more biti prevečkrat ponovljena. Podobno kakor imajo prav tisti, ki verjamejo, da je treba naprej živeti polno: brati, hoditi, poslušati, se pogovarjati, videti, pa naj stane, kolikor hoče … Samo tako bomo lahko prepoznali vse politične in teroristične instrumentalizacije religije, katerakoli že je.
Upirati se pomeni tudi prepoznati, kot piše francoski sociolog Marwan Mohammed, v kakšen »separatizem« se pogreza francoska družba; in nič manj še druga evropska okolja. »To ni separatizem v klasičnem pomenu besede, ko manjšina hrepeni po neodvisnosti ali večji avtonomiji, ampak separatizem dela večine, ki se poskuša odmakniti od manjšin, drugačnih po veri, koreninah, barvi kože: naj gre za Rome, črnce ali domnevne muslimane.«
V logiki takšnega separatizma se izrisujejo ostre meje med »pravimi« državljani in drugimi. V resnici ločnica ni nič novega, obstaja od nekdaj, novo je le to, da »jo danes zagovarjajo v imenu naprednih vrednot«. Mohammeda niti ne skrbi toliko odkriti separatizem skrajnih desničarjev, ampak »republikanistični« separatizem, ki se ima za levičarskega in poskuša zadušiti javno debato. Po njegovem poskuša vojska medijsko izpostavljenih osebnosti utišati tiste, ki se strinjajo, da nesoglasja ne preprečujejo sobivanja. »Vedejo se tako, kakor da je republika le njihova in simbolno kot kakšni čuvaji prežijo pred vrati ter čakajo, koga spustiti noter in koga ne.« V takšnih razmerah družba težko deluje. Zato, verjame sociolog, upirati se pomeni prizadevati si za skupno prihodnost ... in se pogovarjati o njej.
Neredki doma zatirani alžirski intelektualci, ki so pribežali v Francijo ali se tjakaj zatekajo vsaj intelektualno, opozarjajo na nujnost dialoga z islamom. Vera ne sme biti tabu, zaradi politične korektnosti in v strahu pred zamenjevanjem vernikov s skrajneži je narobe molčati o religiji. Upirati se zatorej pomeni odprto pogovarjati se o vsem. Alžirski pisatelj Boualem Sansal, ki je za svoj roman 2084: konec sveta (2084: la fin du monde, Gallimard) prejel nagrado francoske akademije, svari, da bi lahko z napačnim »upiranjem« samo še podžgali »sovražnika, ki smo ga ustvarili sami«.
»Tega prijatelja, ki zdaj reže vrat našim ženam in otrokom in uničuje naša bivališča, smo sprejeli, negovali, ga nosili po rokah in celo ustvarili.« Pisatelj namiguje na odnos Zahoda do Osame bin Ladna, ajatole Homeinija, Adbelaziza Buteflike, Moamerja Gadafija. In kaj narediti zdaj, ko je sovražnik že med nami in se ga tako bojimo, da ga imamo kar za prijatelja, se za Monde sprašuje Sansal. »Kaj pomeni upirati se, ko pa poskuša politika zadušiti vsakršno oporekanje v družbi in preprečiti vsakršno mobilizacijo državljanov?« Ker politične garniture v strahu pred podivjano demonizacijo nedolžnih »nočejo imenovati sovražnika jasno in glasno«, nanj pokaže s prstom alžirski intelektualec: »radikalni islam, zmerni islam kot njegov prispevek, salafizem, Saudska Arabija, Katar, pogubne muslimanske diktature. [...] Znašli smo se na točki, ko je edina beseda, ki šteje, beseda 'napad' .«
»Pa smo tega sploh sposobni, ko je očitno, da notranje razbite evropske družbe ne verjamejo več v svoje vrednote in jih kar naprej izdajajo? Kdo bi lahko bil ta pogumni in sijajni voditelj, ki bi nas popeljal v zmago?« je še kritičen Sansal.
Vsemogoča realpolitičnost
Medtem francoska in druge politike, razklane in pogreznjene v vojno retoriko in razpoloženje, nadaljujejo svoj realpolitični odnos do sveta. Predsednik François Hollande, ki je po napadih 13. novembra v Parizu zaman poskušal povezati proti Islamski državi vse vojske največjih svetovnih akterjev, je pred kratkim (diskretno, da ne bi preveč vznemiril javnosti) visoko odlikoval saudskega princa.
Že prej se je z legijo časti poklonil direktorju letalske družbe Qatar Airways in sklepal vojaške letalske posle v Katarju … Da ob nedavnem obisku iranskega predsednika Hasana Rohanija v Parizu ni bila povabljena na srečanje visokega gosta s predstavniki združenja industrialcev Medef niti ena Francozinja, je povedna ilustracija francoskega odnosa do sebe in sveta; pa do denarja.
Kako se torej upirati v času, ko imajo ljudje čedalje močnejši občutek, da je vse zlagano? Beseda intelektualcev ne pomeni veliko ali vsaj ne odmeva daleč, kakor tudi ne čustva v terorističnih napadih prizadetih in vse bolj pobitih ljudi, ki čedalje manj vedo, kdo so in kaj so … − zato se po nareku manipulativne politike tudi nazadnjaško sprašujejo o identiteti. Nihče v Franciji, niti drugod, se ne sme čuditi porajajočim se strašnim nacionalizmom, za katere obstaja, kakor je za Delo povedal bruseljski profesor Paul Aron, lepši sinonim − domoljubje. Politika mora poskrbeti za odkrit pogovor o vsem in z vsemi.
