Tiskane izdaje
V noči pred tridesetimi leti, natanko ob 1.23 in 44 sekund, se je zgodovina razdelila na čas pred in po najhujši jedrski katastrofi doslej. Med izvajanjem varnostnega preizkusa je zaradi neupoštevanja predpisov odjeknila eksplozija, ki je uničila četrti reaktor nuklearke v Černobilu.
*** Okroglo obletnico najhujše jedrske katastrofe v zgodovini smo pospremili z vrsto novinarskih prispevkov, tudi pričevanj likvidatorjev, ki jih najdete s klikom na fotografije spodaj. ***
V jedrski elektrarni približno sto kilometrov severno od Kijeva je gorelo še deset dni, pri tem pa se je sprostilo sevanje, ki je bilo vsaj stokrat večje kot ob napadu na Hirošimo in Nagasaki. Radioaktivne snovi, ki so po eksploziji ušle v ozračje, so močno onesnažile Ukrajino, Belorusijo in Rusijo, radioaktivni oblak pa je zajel tako rekoč vso Evropo in vsako državo severne poloble. Nesreča je uničila življenja milijonov ljudi v zahodni Rusiji, Belorusiji in Ukrajini ter zaznamovala vso Evropo.
Kljub neposredni grožnji so tedanje sovjetske oblasti prve dni po nesreči molčale. Življenje v štiri kilometre oddaljenem mestu Pripjat, kjer je živelo približno 50.000 ljudi, večinoma sorodnikov zaposlenih v elektrarni, je kljub dimu, ki se je valil iz elektrarne − zaradi katere je mesto sploh nastalo −, zjutraj nemoteno teklo dalje. Pristojni so zatrjevali, da je visoko radioaktivni dim, ki se je dvigal nad razgaljenim reaktorjem, rutinsko sproščanje pare. Ko se je dan staral, je vse več ljudi poročalo o hudih glavobolih, nekontroliranih krčih, kašljanju in bruhanju. Prvi avtobusi, namenjeni evakuaciji, so v mesto pripeljali v zgodnjih jutranjih urah 27. aprila 1986. Pozneje tistega leta so iz 30-kilometrske cone okoli nuklearke evakuirali približno 116.000 ljudi, v naslednjih letih pa še 230.000.
Radioaktivne snovi je veter medtem zanesel na sever. Prvi so jih 28. aprila zaznali v švedski jedrski elektrarni in o tem obvestili evropsko javnost. Šele tedaj je sovjetska televizija prvič poročala o nesreči, a zamolčala njen obseg.
Pri gašenju strupenega požara, postavitvi betonskega sarkofaga čez poškodovani reaktor in odpravi posledic je sodelovalo približno 600.000 ljudi, večinoma pripadnikov vojske, policije in gasilcev, ki so jih poimenovali likvidatorji.
Tri desetletja po katastrofi število smrtnih žrtev neposredno po nesreči in zaradi posledic sevanja v letih, ki so sledila, ni dokončno znano. Neposredno je v nesreči umrlo 31 ljudi − zaposlenih v reaktorju ali reševalcev. Po ocenah Mednarodne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2005 bodo med reševalci in prebivalci radiacija ter z njo povezana rak in levkemija zahtevali 4000 življenj. Okoljska organizacija Greenpeace je leto pozneje sicer podala bistveno višjo oceno žrtev − po njihovih podatkih je zaradi posledic sevanja že umrlo 100.000 ljudi.
Nesreča je pustila za seboj tudi drugačne, dolgotrajne posledice za okoliške prebivalce − WHO poroča o povišani stopnji neodgovornega ravnanja, ko gre za zdravje, vključno s čezmerno porabo alkohola, tobaka ali, denimo, nabiranja gozdnih sadežev na območjih, kjer je še vedno visoka raven radioaktivnega cezija.
Brez dvoma so najhujše posledice slabe zasnove reaktorja štiri in neodgovornega ravnanja operaterjev občutili Ukrajinci, pa tudi Belorusi in Rusi. V treh državah na območjih, ki še danes veljajo za kontaminirana zaradi černobilske nesreče, živi pet milijonov ljudi.
V reaktorju številka 4, pod starim betonskim sarkofagom, je medtem še vedno shranjenih več kot 200 ton urana. Ker se oblasti bojijo, da bi se v naglici zgrajeni sarkofag lahko porušil, pri čemer bi v ozračje ušlo še več sevanja, so leta 2010 začeli graditi novo 25.000-tonsko jekleno zaščitno pregrado. Gradnjo 2,1 milijarde evrov vrednega sarkofaga financira več kot 40 držav in Evropska banka za obnovo in razvoj; še 165 milijonov evrov pričakujejo od držav skupine G7 in evropske komisije. Novi sarkofag, ki naj bi zagotavljal varnost še celo stoletje, bo predvidoma končan leta 2017.
